Revija Joker - Sedem svetovnih čudes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Sedem svetovnih čudes

Aleksandrijski svetilnik
Aleksandrovi vsak na svoj konec vlečeči komandatje so račune poravnavali v znameniti bitki pri Ipsusu v centralni Anatoliji (leta 301 pr.n.š.), po kateri so prostran imperij razdelili med Selevka (osrednja Azija), Ptolomeja (Egipt) in Angitona (Grčija) oziroma njegove potomce, zakaj sam je bil v boju ubit. Ptolomej je svoje faraonstvo uveljavljal iz Aleksandrije, enega od mnogih istoimenskih mest, ki jih je veliki vojskovodja ustanovil tekom svojega pohoda. On in njegova potomca Ptolomej II. in III. so imeli z mestom visoke cilje, saj so želeli Aleksandrijo spremeniti v kulturni center Sredozemlja. To jim je tudi uspelo. Kraj je imel kar 300.000 prebivalcev z vseh vetrov in sčasoma se je tam zbrala vsa modrost starega sveta. V ta namen so zgradili akademije, šole retorike in filozofije ter umetniški tempelj 'muzaj', posvečen muzam, devetim Zevsovim hčerkam. Od tod beseda muzej. Okoli njega je pozneje zrasla slavna aleksandrijska knjižnica, zbirka več sto tisoč zvitkov, ki so žalostni konec storili v kasnejšem požaru. Grki so v mestu postavili še največje mediteransko pristanišče, ki je še dandanes najpomembnejša egiptovska luka. Vsak pristan kajpakda potrebuje svetilnik in temu so mesto našli na otočku Faros lučaj od obale. Ime otoka naj bi bila izpeljanka od faraona (od tod je baje izraz prišel v grščino za svetilnik in kasneje v romanske jezike), vendar se etimologi glede tega še pričkajo. Kakorkoli, tako veličastno mesto je kar klicalo po presežkih in načrti za gradnjo svetilnika niso dopuščali povprečnosti. Leta 290 pr.n.š. so pričeli postavljati zidake vkup in jih v treh letih zložili kar 120 metrov visoko. Stolp je bil sestavljen iz treh delov: kvadratnega, osemkotnega in na vrhu okroglega. Premer je bil večji od desetih metrov, saj je bila vse do vrha speljana spiralna klančina, po kateri je oslovska vprega dovažala kurivo. V kupoli, s kipom Pozejdona na strehi, je bilo velikansko ogledalo iz zloščenega brona, ki je jačalo svetlobo bodisi ognja ponoči, bodisi sončnih žarkov podnevi. Bojda se je luč v jasni noči videla petdeset kilometrov daleč.
Svetilnik so na spisek sedmih čudes uvrstili zadnjega, kajti poleg piramide je zdržal najdlje in ga je uzrlo mnogo rodov. Poslanstvo je kakovostno opravljal vse do desetega stoletja, ko so Arabci glavno mesto prestavili bliže Rdečemu morju, v Kairo. Povrhu je takrat Egipt stresel prvi od treh potresov, ki so svetilnik zlagoma porušli. Druga dva sta stresla tla 1303. in 1323. Konec svetilniške zgodbe pa je prišel ob koncu petnajstega stoletja, ko so Egipčani iz svetilniškega kamenja sezidali trdnjavo.

Svetilnik ni bil zgolj stolp, marveč orenk stavba z valobrani, obzidjem, vsemi spremljevalnimi objekti (hlevi, vodnjaki, bajturine, vojašnica) in nasipom do celine, po katerem so dovažali kurež, jedež in pijež.

Sedem svetovnih čudes objavljeno: Joker 148
november 2005


sorodni članki