Revija Joker - Jazst bi letel

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jazst bi letel

Jadralno letalstvo
Jadralno letalstvo je za mnoge najlepša oblika letenja, in kar prav imajo. Jadralno letalo je eleganten avion brez motorja, s širokimi in vitkimi krili, ki mu zagotavljajo izredne zmogljivosti. Jadralniki so narejeni iz aluminija ali danes bolj razširjene gradnje iz umetnih mas. (Če slišite pilota, ki pravi, da gre letet s plastiko, zdaj veste, kaj ima v mislih). Pilot sedi - skorajda leži - v majhni kapljičasti kabini in ima odličen razgled. Seveda obstajajo dvosede različice, namenjene predvsem šolanju, kjer sta pilota nameščena eden za drugim s podvojenimi krmili.

Kako spraviti letalo brez motorja v zrak? Najcenejši način je z vitlom. Jeklena žica je na eni strani pritrjena na letalo, na drugi pa se navija na boben in tako potegne letečneža s tal na nekaj sto metrov višine. To je ravno dovolj, da odletimo pravokotni let s štirimi zavoji okrog letališča (šolski krog) in pristanemo. Če naletimo na termični steber, lahko tudi jadramo. Drugi način je aerozaprega. Ta poteka tako, da motorno letalo vleče jadralno z nakaj deset metri vrvi. Pilot jadralnika mora vešče spremljati motorno letalo, nakar na želeni višini ali mestu odpne vrv. Nekateri modeli imajo vdelan pomožni motor, s katerim vzletijo in naberejo višino, potem pa ga ugasnejo in ga zložijo v trup. Prednosti jadralnega letala pred jadralnim padalom in zmajem so predvsem boljše zmogljivosti ter večja varnost. Avion leti z večjo hitrostjo in z njim brez težav krilimo v močnejši termiki ter vetru.
Zagotovo ste se že spraševali, kako za vraga lahko taka čudesa zdržijo v zraku po več ur. Dejstvo je, da se vse letalne naprave, ki so brez motorja in so težje od zraka, nenehno spuščajo. Jadralna padala se denimo spuščajo z 1 m/s, jadralna letala s pol manj. To pomeni, da bomo, če s padalom vzletimo na hribu, ki je pol kilometra višji od mesta pristanka, leteli približno petsto sekund oziroma osem minut. Vendar tu srečamo fenomen ozračja, ki se neprestano giblje. Če naletimo na gmoto zraka, ki se dviga hitreje kot se mi spuščamo, se dvignemo. Na dvigajoč zrak naletimo na privetrnem pobočju hribov, saj se veter, ko se zaleti ob vzpetino, preusmeri navzgor, kar pridoma izkoriščajo jadralni piloti, ki se vozijo sem in tja po pobočju ter nabirajo višino. Poleg pobočnega jadranja, poznamo še stebre dvigajočega se zraka, kakor pravimo termičnemu dviganju. Ko sonce segreva zemljo, ta segreje zrak pri tleh. Ko se dovolj ogreje, se v večji količini dvigne, nato se v določeni višini razširi, zaradi česar se ohladi ter kondenzira v kopasti oblak (kumulus). Ti oblaki so dober pokazatelj, kje bi lahko bil termični steber. Dober jadralni pilot zna oceniti, kateri oblaki se šele razvijajo in kateri izginjajo, saj lahko dviganje pričakuje le pod prvimi. Prav tako je pomembno opazovanje tal (iskanje zbiralnikov toplega zraka) in še mnogo drugih reči. Ako naletimo na tak steber dvigajočega zraka, lahko krožimo v njem in se povzpnemo vse do baze oblaka, nato se s pridobljeno višino odpeljemo do novega in tako naprej. Tu so jadralna letala v veliki prednosti, saj imajo boljše drsno razmerje in z njimi laže delamo dolge prelete ter hitreje pridemo do naslednjega skupka vzdigovalne sapice. Jadralno padalo denimo v mirnem ozračju kilometer višine pretvori v osem kilometrov daljave, medtem ko jih z jadralnim letalom iz enake višine naredimo od 30 do 50 (za hitro spuščanje pri pristanku jadralnik potrebuje zračne zavore, ki povečajo upor in zmanjšajo vzgon). Predvsem je pri jadralnih pilotih pomembno, da imajo dobro domišljijo in predstavo o ozračju ter termičnem dogajanju. Le-to je namreč prostim očem nevidno.
Da postanemo jadralni pilot, se moramo najprej včlaniti v aeroklub, ki ima urejeno šolo za pilote jadralnih letal. Tečaj vam bo izpraznil denarnico za okrog 150 do 200 tisočakov, v ceno pa je vključenih sedemdeset poletov in teoretični tečaj, kjer boste poslušali predavanja iz aerodinamike, meteorologije, tehnike letenja, letalskih instrumentov, predpisov, komunikacije, reševalnega padala ter še česa. Preden vas spravijo v zrak, morate opraviti interno preverjanje znanja, dobiti zdravniško spričevalo 2. razreda (glej okvir) in biti polnoleten. Če imate pildek s privoljenjem staršev, ste lahko stari tudi 16 ali 17 let. V primeru, da vam je namenjeno lepo vreme, utegnete tečaj končati v dveh tednih in vsak dan opraviti kakih pet letov. Večinoma boste frčali šolske kroge okrog letališča, nekaj bo jadranj in prikaza osnovnih akrobacij. Z vsakim letom vam bo inštruktor bolj zaupal upravljanje aviona in ko bo ocenil, da ste sposobni samostojnega pilotiranja, vas bo spustil na prvi solo let. (Zvečer boste ob pivu in čevapčičih doživeli letalski krst - brco v rit od ostalih pilotov.) Nato do konca tečaja letite samostojno in po zaključku dotičnega v lastni režiji. Cene za let se gibljejo od 3000 do 4000 SIT na vleko z aerozaprego, odvisno od aerokluba. Nekateri zaračunavajo po minutah aerozaprege, spet drugi po višini, na katero vas potegnejo. Kako dobro boste poteg v zrak izkoristili, zavisi od vašega znanja, izkušenj in vremena. Ko naletite trideset samostojnih ur, greste pisat teste na Upravo za civilno letalstvo, sledi izpitni let in pridobitev licence za pilota jadralnega letala (GPL - GNU Public Licence, ups, napačen članek, hočem reči Glider Pilot Licence). Z nabiranjem ur boste dvosedo šolsko letalo (povečini češki blanik L-13) zamenjali za hitrejši in boljši enosed iz klubskega hangarja (denimo pilatus B-4) in nato kako zverino (denimo elegantni elan DG). Ob prešolanju na nov tip letala boste seveda morali naštudirati priročnik, nakar boste ob prvem letu zopet deležni brc od pilotov, ki že letijo s tem jadralnikom. Velja omeniti še, da lahko z dvosedežnim jadralnim letalom vozite druge ljudi, praviloma tedaj, ko naletite sto samostojnih ur.

Jazst bi letel objavljeno: Joker 140
marec 2005