Revija Joker - Trušč nad Tihim oceanom

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Trušč nad Tihim oceanom

Jenkiji poskakujejo
Japanci so jih torej dobili po prstih in zdaj je bilo na zaveznikih, da jih našeškajo ter jih pošljejo domov. To pa je bila hudo nenavdušujoča naloga, zakaj na obzorju so se risale stotine otokov z garnizijami trdno vkopanih rumencev, odločenih, da se borijo do zadnje kaplje krvi. Prvi so bili na seznamu Gilbertovi otoki, ki so se zarezovali v pomorsko pot med ZDA in Avstralijo. Američani so novembra 1943 samozavestno naskočili atol Tarava in čeprav so ga po srditih bojih zasedli, so imeli na koncu 3000 mrtvih (od 4700 branilcev se jih je vdalo sedemnajst). Neizprosnost in vzdržljivost japonske obrambe sta jih navdala z mnogimi dvomi. Vkopane utrdbe so bile očitno manj ranljive za letalsko in ladijsko obstreljevanje kot so menili sprva. Japonci so se fanatično borili praktično do zadnjega moža in v najbolj brezupnih položajih izvajali samomorilske naskoke. Skriti v neštetih rovih, s katerimi so bili prepredeni otoki, so zdržali tedne in Američani so ponekod potrebovali mesece, da so jih z metalci plamenov ter dinamitom izbezali iz vseh odprtin. Jasno je bilo, da bo vojna še zelo dolga, če bodo skušali zavzeti vsako zaplato kopnega. Zato so v štabu staknili glave in ugotovili, da japonske posadke manjših otokov praviloma niso imele sredstev, da bi same ovirale pomorski pomet v svoji okolici. Na podlagi tega so se odločili, da jih bodo preprosto obšli in jih s presekanjem pomorske preskrbe izolirali, napadali pa le strateško najpomembnejše otoke, torej tiste z letališči in pristanišči. Pristop je dobil ime taktika žabjih skokov in je Japonce čisto zmedel.
Za tovrstne podvige so Američani resda potrebovali gigantske količine plovil in vojakov, vendar to kljub dejstvu, da je imelo evropsko bojišče vselej prednost, tedaj ni bil več problem. Skozi 1942 so Čezlužci zbudili svoje speče, orjaške industrijske zmogljivosti, ki so konec leta 1943 kot za šalo zasipale tihomorsko bojišče z vojaškim materialom. Če so imeli še sredi 1942 Američani tamkaj le štiri letalonosilke, so si jih osemnajst mesecev pozneje lastili nič manj kot petdeset, vštevši spremljevalne - eskortne. To so bile miniaturne letalonosilke, predelane iz trgovskih ladij. Nosile so okrog dvajset do trideset letal in so bile namenjene predvsem spremstvu konvojev in vojaških ladij ter podpori izkrcanjem. Japonci so lahko na drugi strani o taki proizvodnji samo sanjali, vedno bolj pa je prihajala do izraza tudi njihova boleča odvisnost od pritoka surovin od zunaj. Imeli so podobno težavo kot Velika Britanija z Nemci, le da je tu Američanom s totalno podmorniško vojno do leta 1945 v resnici uspelo tako zdesetkati japonsko trgovsko mornarico, da je v deželi zavladala lakota in je bila njena zmožnost oskrbovanja vojske drastično zmanjšana. Za nameček so imeli na kitajskem bojišču stalno vezan več kot milijon vojakov, ki so še kako manjkali na Pacifiku. Prizadela jih je tudi smrt Jamamota, ki so ga, znova po zaslugi znane šifre, Američani prestregli, ko je potoval z letalom, in ga sestrelili.

Plamenometalci so postali stalno orodje ameriških vojakov pri čiščenju japonskih utrdb. Z njimi so opremili tudi veliko tankov.

Ofenziva se je začela z izolacijo Rabaula, nakar je MacArthur prodiral proti 'svojim' Filipinom, mornarica pa proti Karolinom in Marianom, strateško pomembnima otočjema prav sredi vojnega območja. Severozahodno od Marianov je junija 1944 prišlo do nove velike bitke med letalonosilkami, v kateri so Japonci pod admiralom Ozavo, ki je nasledil Naguma, izgubili tri. Tam je dokončno postalo jasno, da ne uspejo dohajati ameriških vojaških zmogljivosti in da ne zmorejo izpopolnjevati opreme, predvsem pa, da jim še kako manjkajo izkušeni piloti, izgubljeni pri Midwayu. Njihove izgube letal pri Marianih so bile tako velike, da je spopad postal znan kot 'Lov na purane'.
V Burmi so Britanci prešli v protinapad in do konca leta 1944 zopet odprli glavno zvezo s Kitajsko, ki je še vedno pripenjala nase več kot milijon japonskih vojakov.

Trušč nad Tihim oceanom objavljeno: Joker 139
februar 2005