To je nadvse žalostno, saj je pacifiško bojišče po svoji surovosti in raznolikosti strateških ter taktičnih pristopov v marsičem prekašalo evropskega, kar je bila predvsem posledica naleta dveh različnih kultur v človeku zelo neprijazno okolje. Soldatje vseh strani so se znašli v precepu nevarne džungle, pomanjkljive oskrbe in sovražnika, ki si je pojme okoli morale in vrednosti življenja razlagal povsem drugače. Zavezniki so bili tu še za odtenek na slabšem, saj so Japonci s pregovornim prezirom do tako lastnega kot tujega življenja postavljali kocine pokonci celo prekaljenim veteranom. Vodna prostranstva niso dajala trdne opore kopenskemu vojaškemu škornju in so zahtevala prilagojene strateške prijeme. Tako ni nič hecnega, da je ravno tu letalonosilka sunila krono poprejšnji kraljici morij, bojni ladji, in dokončno poslala na smetišče zgodovine stare železne orjake ter ustoličila letala kot šibo božjo za vse sovražne mornarje. Frčal polna in nič kaj fotogenična sorta ladij, ki je v največji meri odločila vojno na Pacifiku, je bila obenem edina kaplja pelina v sakeju admirala Naguma, ko je tistega lepega nedeljskega jutra na krovu letalonosilke Akagi pozdravil pilote, ki so dve uri predtem Američanom dali nepozabno lekcijo. Ameriške vrstnice njegove admiralske ladje so se namreč japonskim letalcem izmaknile.