Dogaja na Kitajskem, ne v Evropi
Nekajdnevni obisk sodobnega kitajskega mesta Evropejcu hitro podre iluzije, da je 'stara celina' še vedno središče sveta. Zraven petstometrske stolpnice, ki je komaj nekaj let prej presegla bližnji televizijski stolp, že gradijo novo, še višjo. Tipična nastanitev je v hotelu s sedemdesetimi nadstropji. Kakšnega sijajnega razgleda iz njega ni, ker so povsod naok­rog enako visoke stavbe, a vseeno. Do parka se je treba sprehoditi pod stičiš­čem šestih obvoznic in v njem je postavljena gusarska ladja. Kar tako, ker je prostor zanjo. Z letališča v mesto pa ti pri 350 na uro želodec dviguje vlak na magnetni blazini. 
Dober primer neslutene širitve je danes približno petnajstmilijonsko velemesto Šenzen na jugu celine, uro vožnje oddaljeno od otoškega Hong Konga. Še pred štirimi desetletji je bila to vas. Nato so to območje izbrali za nekakšno davkov oproš­čeno prefekturo in domača in tuja podjetja so videla svojo priložnost. Podobno je s Šanghajem. Po spletu kroži primerjava tega velemesta zdaj in pred tremi desetletji. Samo po toku reke in peščici zgradb je mogo­če ugotoviti, da je to isto mesto. Predela The Bund in Pudong, kjer zdaj stojijo nekatere izmed najvišjih stolpnic na svetu, sta bila takrat pozidana z nekajnadstropnimi stavbami. In v mestu se še marsikje opazi kakšno tradicionalno kitajsko hi­ši­co, ki tiho čepi pod mogočnim hotelom. Zato je mo­goče dobiti vtis, da dežela prosperira in se razvija z veliko hit­rej­šim tempom kot evropske ali druge azijske dr­ža­ve. Res pa je, da je bil zaostanek precej­šen. 

Precej robe pride na Kitajsko v reciklažo. A ta praviloma ni organizirana in formalizirana ter je brez primernih orodij. Deset tisoči razstavljajo na roke in mnoge nevarne snovi odtekajo v zemljo in vodo, zdravje lokalnežev, sploh otrok, je ogroženo.

Mogoče se slabih šest tisoč evrov bruto proizvoda na prebivalca ne sliši veliko. Sploh v primerjavi z ameriškimi 49 tisoči ali slovenskimi 18.700. Ampak če vemo, da se je v zadnjih desetih letih potrojil, da je bil še na začetku tisočletja pod tisoč evri in da je Indija, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja štartala z enake pozicije, prilezla komaj do 1400 evrov na prebivalca, je slika drugačna. Tak­enako ob upoštevanju dejstva, da govorimo o državi z milijardo in tristo milijoni prebivalcev, kjer desetine milijonov revežev neizbežno tlačijo statistiko nav­zdol. Indija ima tudi dobro milijardo prebivalcev in tuje korporacije že dolgo najemajo njene kadre, ogromno programerjev in telefonistov v klicnih centrih sedi v tej državi, proizvodnja za njen domači trg se seli tja, a se vseeno ne more kosati s Kitajsko. Po viziji njenega predsednika Šija Džinpinga bo država dosegla 'zmerno blaginjo' do leta 2020, do sredine stoletja pa bo postala 'sodobna, cvetoča socialistična družba.' A številke razkrivajo še drugo plat. Kitajski dolg je najmanj takšen kot celoten BDP države, kar pomeni približno deset bilijonov evrov. Nekatere ocene navajajo celo 170 odstotkov BDPja! In že nekaj časa je slišati opozorila o pešanju tamkajšnjega gospodarstva. V vsakem primeru si vlada v Pekingu na ve­liko izposoja, da lahko financira ekspanzijo doma in osvajanje ozemelj – večinoma rudnikov pomembnih surovin – po Afriki in Južni Ameriki.

Še preden je na čelu Appla nasledil Steva Jobsa, je Tim Cook slovel kot odličen operativec v kitajski dobaviteljski verigi. Zdaj se mora občasno prikazati zaradi aferic z izkoriščanjem delavcev.