Hitro z imitiranjem 
V Foxconnu so po gumijastih tipkah začeli nastajati prenosniki Acer, HP in drugi, xboxi in playstationi, blackberryji in motorole, Ciscovi usmerjevalniki ter kopica drugih naprav. A pravo terno so gospod Gou in druščina zadeli z iphonom. Apple je potreboval partnerja za zanesljivo in skrivnostno proizvodnjo, imel je denar, da je plačal nove linije, zakup kapacitet in komponent, hotel pa je kvaliteto. V Foxconnu so mu to priskrbeli, kajpak na rovaš človeških in okoljskih žrtev. Zaradi večjih zahtev je postalo delo v sestavljalnicah še bolj depresivno. Po samomorih in obtožbah o nevzdržnih razmerah se je moral App­le oglasiti in od partnerja zahtevati, naj reči uredi. Koliko jih je, razen tega, da je okrog zgradb napel mreže, verjetno ve le peščica posvečenih. Je pa del proizvodnje jabolčnega telefona medtem že prešel v Pegatron in letos še k indijskim podizvajalcem.
S tem, ko je ifon prihajal s tekočih trakov na Kitajs­kem, se je vsemu skrivanju navkljub odprla Pandorina skrinjica kloniranja in povzemanja. Zaradi dobaviteljske mreže je bilo vse pripravljeno in pri roki, samo skupaj je bilo treba dati. Dodatna sreča je bila v tem, da se je enakega načina tekmovanja z Jabolkom poslužil tudi korejski Samsung in se je večji del srda Steva Jobsa zgrnil v Seul. Kitajske znamke so medtem mirno prevzemale domači trg in se zlago­ma pripravljale na prodor v tujino. Na domačih tleh so že precej uspešno izrinile Korejce, Američani so nekaj časa prosperirali, zdaj pa imajo prav tako težave. 

Na Kitajskem je posedovati iphone še večji prestiž kot na našem koncu. Domači proizvajalci se vsled tega trudijo imitirati vsako najmanjšo pod­rob­nost, kot s skoraj popolnim iOSovskim izgledom demonstrira Huaweijev androidni honor magic.

Domača Oppo in Vivo (skupaj z Oneplusom sta del konglomerata BBK Electronics) sta zrasla prav na tem, da nudita iphonu zelo podobne modele. Kajti jabolčnež je na Kitajskem še toliko bolj poželenja vreden objekt kot pri nas. Domači telefoni res niso tisto, po čemer raja hlepi, a če se na pogled ne raz­likujejo, so ustrez­no cenejši in zraven prinašajo še kak hardverski bonbonček, so mamljiv substitut. Dodana vrednost je lahko večja baterija za daljše gledanje mobilne televizije ali čvekanje, z obojim je kitajska mladina obsedena. V tem krogu imitatorjev težko spregledamo na videz resni Huawei, ki je s svojo blagovno znamko že prodrl med petdeset najbolj prepoznanih na svetu. Podobnost njegovih telefonov honor z ameriškim s predpono i ni le naključ­na. Na do­mačem trgu ponuja izdelek, ki iphona do potankosti ne posnema le na zunaj, ampak tudi z and­roidno preobleko. 
Izjemne kitajske zmožnosti hitrega prilagajanja, poskušanja s prototipi, pridobivanja pravih sestavnih delov in vzpostavljanja proizvodnje uničijo marsikatero dobro idejo zagonskih portalov. Znani so številni primeri, ko so se komaj teden dni po štartu mno­ži­carske kampanje identični izdelki pojavili na kroš­njarskem Aliexpressu. Recimo inovativni trans­for­merski ovitki za telefone, samovozeče rolke in slovenski pivski rogovi. Čeprav so domači inovatorji šli na Kickstarter ali Indiegogo prav zato, ker nimajo denarja za zagon proizvodnje, nihče nič ne more. Le kateri navaden človeček se bo podal v pregon izmuz­ljivih kitajskih posnemovalcev, če se slednji rogajo v brk največjim emblemom, kot sta Apple in Lego? Tudi oblasti potihem ščitijo svoje firme. V novem načrtu za gospodarsko rast pa omenjajo glasen protekcionizem in omejevanje uvoza zahodnjaš­ke robe.

Prodajni pajzli v Šenzenu ponujajo več krame kot Aliexpress, so pa večinoma specializirani. Eni za avtomobilske sisteme, drugi za telefonske dodatke, tretji za polnilnike. Ceno je treba zbiti na pol, pa še potem ne veš, če pofla nisi preplačal.