Zgodovinopisje pozna dve industrijski revoluciji. Prva se je dogajala na prelomu med 18. in 19. stoletjem, ko so parni stroji izpodrinili ma­nufakture. Ročno delo je postalo prepočasno in se je moralo – ne brez upiranja – umakniti masovni proizvodnji. Čez stoletje je sledil drugi preobrat, ko sta para in nafta robo pričela razvažati na vse konce celine, kar je bilo prej s konji manj realno. In tako se je šivanje pretežno preselilo na en konec, železarstvo na drugega in tako naprej. Prav lahko pa bi obdobje po drugi svetovni vojni označili za tretjo industrijsko revolucijo. Svetovni ustroj se je s tehnološkim napredkom začel radikalno spreminjati. Proizvodnja je zapustila bogate predele in se zgostila v dotlej manj razvitih državah. Največ prebivalcev, ki jim je treba dati službo, pomeni največ potencialnih delavcev. Tako je Kitajska, v času cesarstva že pomembna trgovinska partnerica evropskih (mestnih) republik, v rdečezvezdni preobleki po­srkala največji delež nove industrializacije.

Konglomerat Foxconn je bržda najbolj znana kitajska firma, čeprav pod svojim imenom ne prodaja ničesar. Izdeluje pa njegovih 1,3 milijona delavcev vse mogoče, od iphona do xboxov in HPjevih prenosnikov. A začeli so s tipkami za daljinske upravljalnike.