|
![]() ...
Naslovna označba ima slabšalen prizvok, toda levji delež robe, ki jo dnevno pokupimo, izvira s Kitajske. Država je pač proizvodna in kopirniška velesila. Mrož prouči fenomen kapitalistično naravnanih komunistov.
Zgodovinopisje pozna dve industrijski revoluciji. Prva se je dogajala na prelomu med 18. in 19. stoletjem, ko so parni stroji izpodrinili manufakture. Ročno delo je postalo prepočasno in se je moralo – ne brez upiranja – umakniti masovni proizvodnji. Čez stoletje je sledil drugi preobrat, ko sta para in nafta robo pričela razvažati na vse konce celine, kar je bilo prej s konji manj realno. In tako se je šivanje pretežno preselilo na en konec, železarstvo na drugega in tako naprej. Prav lahko pa bi obdobje po drugi svetovni vojni označili za tretjo industrijsko revolucijo. Svetovni ustroj se je s tehnološkim napredkom začel radikalno spreminjati. Proizvodnja je zapustila bogate predele in se zgostila v dotlej manj razvitih državah. Največ prebivalcev, ki jim je treba dati službo, pomeni največ potencialnih delavcev. Tako je Kitajska, v času cesarstva že pomembna trgovinska partnerica evropskih (mestnih) republik, v rdečezvezdni preobleki posrkala največji delež nove industrializacije. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Konec vojn pomeni začetek trgovine ![]() Hitro z imitiranjem ![]() Prevlada na vzhodu ![]() Tovarna Azija ![]() Dogaja na Kitajskem, ne v Evropi ![]() Obrni tuje izkoriščanje v svoj vzpon ![]() Smog in zelena energija obenem ![]() |
|