Ko ni teže, gre vse narobe 
A v resnici imajo orbitalci nekaj hujših razlogov za skrb. Prav vsi si učinkovito uničujejo telesa. Dlje kot so gor, huje je, zato posamezna odprava navadno traja največ pol leta. Bivanja čez leto dni so redka in prej posledica naključij kot načrtovanja. Rekord sicer s 437 dnevi drži Rus Valerij Poljakov, ker Rossia stronk! Astronavti so testni zajčki pri iskanju odgovora na vprašanje: smo sploh primerni za dolgoprogaška potovanja po vesolju? Za zdaj ne kaže dobro. Človeško telo je izid milijonov let evolucijskega prilagajanja na dane razmere, ki vključujejo breme težnosti. Če ga odstranimo, se dragoceno ravnotežje poruši in kup stvari gre narobe. Za začetek: v orbiti se precej več prdi. Bolj resno: upade količina rdečih krvničk, raznašalk kisika, kar botruje nižji telesni kondiciji. Kot da to ni dovolj, mišice v orbiti izgubljajo moč in maso. Po dvoletnem potovanju do Marsa in nazaj bi se krepak možak vrnil s telesom 70-letnika, in to kljub vsakodnevni intenzivni vežbi. Propadajo celo vezi med mišicami in kostmi, sploh so na udaru slednje, saj lahko izgubijo do tretjino gostote. Vesolje je torej hujša oblika osteoporoze. Ni čudno, da astronavte po vrnitvi na Zemljo odnesejo! Eden večjih pomislekov pri kolonizaciji Marsa je prav možnost, da bi ob pristanku na rdečih tleh pionirji kasirali komplicirane zlome ali bi bili nezmožni težkih opravil kolonizacije. 

Sedemmiligramski košček plastike so pri 25.000 kilometrih na uro izstrelili v kos aluminija, to je izid. Vesoljske smeti, od milimetra do več metrov veliki predmeti v orbiti, so vse hujša grožnja potovanjem v vesolje. Do centimetra velike jih še zaznajo, manj­ših pa ne. Daleč največ jih je ravno v nižji orbiti.

Ker jih nič ne vleče navzdol, se vsebine telesa pomaknejo navzgor, kot bi ležali na rahlo nagnjeni postelji v smeri glave. Tlak v lobanji se poveča in marsikateri sokoljeoki astronavt je kmalu jel tožiti nad slabovidnostjo. Ošibljene kosti in mišice jim po vrnitvi na tla navadno okrevajo, vid pa nikoli; nekaterim astronavtom se je še močno poslabšal. Znanstveniki domnevajo, da kriv ravno pritisk na očesno kroglo. Med drugim so iz zdravstvenih razlogov tam zgoraj prepovedani spolni odnosi. Da bi zarodek pravilno zastavil možgane, mišičje in okostje, pot­rebuje gravitacijski privlak, in manko slednjega naj bi zavdal potomcu, če bi se ta sploh rodil. Ker se orbitalci (uradno) še niso razplojevali, te­ga ne vemo zagotovo. Je pa vprašanje pereče za sa­nje o daljeplovstvu ter igranju Adama in Eve na Marsu. 
V mikrogravitaciji nadalje ošibi imunski sistem in še kup je malevolentnih sprememb, tudi psiholoških, saj se zmanjšata kognitivna hitrost in natančnost. Pri čemer slednji nista najbolj zaskrbljujoči. Neki kozmonavt je pred desetletji dejal: “Dajte dva človeka v sobo pet krat šest metrov za dva meseca in imate vse potrebno za umor.” Potovalci na Luno so že pred desetletji poročali o depresiji polovice poti, ko se je cilj zdel nedosegljivo daleč, vrnitev pa nemogoča. Varni domači pristan je za človeški um sila pomemben, medtem ko sta izoliranost in osamljenost uni­čujoči, posebej če imaš živčnega cimra, ki se ne tu­šira. Ampak za številne nevšečnosti se sploh ni mogoče testirati. Postaja namreč leži globoko znotraj Zemljinega magnetnega polja in je zato še vedno deloma zaščitena pred zločestimi kozmičnimi žarki, visokoenergetskimi delci iz medzvezdnega prostora. Študije nakazujejo, da bi vesoljski potnik zaradi njih verjetno utrpel hude poškodbe živčevja in slejkoprej postal dementen, če že ne bi fasal raka.

Si milijardo kilometrov stran od Zemlje in potrebuješ določeno orodje, pa ga nimaš. Kaj storiti? 3D-tiskanje bo reševalo tovrstne zagate prihodnosti. Uporabno bo tudi širše, ESA kani denimo prve habitate na Luni kar sprintati iz tamkajšnjega prahu. A najprej je treba testirati, kako se ti izdelovalniki sploh obnesejo v zmanjšani težnosti. To redno počnejo na MVPju, denimo s tem priročnim orodjem iz plastike.