Od opek do strojnic v orbiti
Že pračlovek je imel nebesni svod za še en nivo obstoja. Milijone let si je predstavljal, da tam zgoraj nekdo živi, da so Mesec, Sonce in zvezde živa bitja ali da med njimi ždijo duše prednikov. Zahvaljujoč napredku znanosti je človeštvo pred stoletji doumelo, da svod ni neskončno nedosegljiv in da Zemlja ni plošča s trdnim stropom, temveč po Newtonovih zakonih krožeča kepa brez strehe. V 19. stoletju so začeli z idejo krogle iz opek, vanjo bi posadili ljudi in jo postavili na nebo. Za fizikalno bolj podprta tuhtanja je leta 1928 poskrbel naš rojak, Herman Potočnik Noordung. V prelomnem delu Problem vožnje po vesolju je kot prvi na svetu zasnoval celovito vesoljsko postajo. Predlagal je koncept koluta, tako revolucionaren in hkrati realen, da ga inženirji še danes obravnavajo kot eno najboljših rešitev – za prihodnost! Reven in bolan ga je izrisal s peresom na papir, kar štejemo za prvo vesoljsko arhitekturo. 

Prvo idejo vesoljske postaje najdemo v literarnem delu The Brick Moon iz leta 1869. Ameriški pisatelj Edward Everett Hale je orisal sestav in izstrelitev šestdesetmetrske krogle iz opek, namenjene navigaciji. Po nesreči skupaj z njo izstrelijo nekaj ljudi, ki celo preživijo. Štorija ni ravno realna, a bralcem 19. stoletja je dogajala, zato je sledilo nadaljevanje.

Njegova dela so brali v krožku nemških raketarskih navdušencev pod vodstvom Hermanna Obertha, očaka astronavtike. Iz krožka se je izcimila polovica svetovnega vsemirskega programa. Oberth je bil prvi, ki si je izmislil orbitalno orožje. Predlagal je postavitev ogromnega ogledala na 8200 kilometrih višine in v njem ljudi, ki bi ga uprav­­ljali ter usmerjali koncentrirane sončne žarke navzdol, na mesta v ognju in povrela jezera. Med drugo svetovno vojno so idejo zagrabili nacisti, seveda brez haska. Več uspeha je imel krožkar in Oberthov učenec, znani Wernher von Braun. Med drugim je skonstruiral rake­to V-2, prvi izdelek človeških rok, ki je leta 1944 dosegel vesolje oziroma presegel sto kilometrov nadmorske višine, kjer smo začrtali urad­no mejo vesolja. Po vojni se je udinjal Ameri­ča­nom in jim zagotovil najboljše rakete, ki so pones­le ljudi na Luno. Že leta 1951 je Amerom ponudil čisto svež načrt kolutne vesoljske postaje po Potočnikovem vzoru, namenjene miroljubnemu razis­kovanju vsemirja. Toda zavrnili so ga in s tem se je Hermanov sen bržda zamaknil za stoletje.  

Sovjeti so do konca šestdesetih v vesoljski tekmi pobrali dve trofeji, prvi umetni satelit Sputnik in prvega človeka v vesolju. Američani so z njimi sprva tekmovali vsaj za prvo vesoljsko postajo, a so se kmalu preusmerili proti Luni. ZSSS se je tako leta 1971 okitila s postojanko Saljut 1, ki ga vidiš na fotografiji. Toda dosežek je zaznamovala velika tragedija. Trije kozmonatvi so se po triindvajsetih dnevih bivanja vkrcali v povratno kapsulo Sojuz in se vrgli proti Zemlji, kjer jih je čakala dobrodošlica za junake. 168 kilometrov nad tlemi se je prehitro odprl zračni ventil in ljudje so se privezani na sedeže v grozi zadušili.

Bil je to čas hladne vojne in sprti strani sta bolj kot na hipijevstvo prisegali na orožje. Na drugi strani je sovrag, ki ga je treba ugonobiti, magari iz vesolja! Temu so sledili prvi koncepti iz šestdesetih let. Vesoljske postaje so si zamislili najmanj kot opazovalnice tal za sovražnimi premiki, kar je bilo v neinformatizirani dobi zlata vredno. V najbolj divjih razli­či­cah bi jih izkoristili za metanje atomskih bomb. Toda ZDA so kaj hitro zgruntale, da je za špijunstvo z ne­ba bolj primeren električni satelit, nukice pa je ceneje in natančneje vijačiti na balistične rakete. Sile so preusmerili drugam. Sovjeti so z idejo nadaljevali in tako leta 1971 postali prva država, ki je na nebo postavila pravcato vesoljsko postajo Saljut 1 (po slovensko salút ali salva). Nič posebnega ni bila, v bistvu je šlo le za sobo z odprtino, na katero je bilo moč priviti ladjo s posadko. A dovolj za zgodovinske knjige. V istem desetletju so izstrelili še osem izboljšanih Saljutov, vesoljskih postaj prve generacije. Nekatere, skrivno poimenovane Almaz (diamant), so opremili s strojnico, prvim orožjem v vesolju. Ker ni kaj dosti koristila, so jih opustili. 

Space Shuttli so se do vesolja prebili na ogromnem rezervoarju za gorivo, nakar so ga odvrgli. Škoda, je leta 1977 rekel nekdo pri Nasi in izrisal načrt, po katerem bi to cisterno s kar 2000 kubičnih metrov prostornine ponesli v orbito. Iz nje bi takoj potegnili sončne celice in nastala bi postaja Pajek.