Zmeraj pride nekdo hujši
Vendar jakuzam niso tuji manj fini načini služenja od gibanj v visokih krogih, koder bogataši cekine pod prisilo nakazujejo v obliki dobrodelnih prispevkov. Taka so sistematizirana izsiljevanja lastnikov malih trgovin, ki morajo plačevati 'stroške zaščite'; Nadalje so na spisku pretepanja, lomljenja kosti in umori, ki se nikakor ne dogajajo samo z noži, palicami in meči. Strelnega orožja je na Japonskem sicer malo, toda jakuze ga že dolgo švercajo v državo iz tujine, kjer ga je na pretek. Zlasti čez Havaje iz Združenih držav in s severa iz Rusije. Strelski obračuni med jakuzami so vse prej kot izjema in tudi v Yakuzi 0 glavni lik sčasoma poprime za pištolo ter bazuko. Občasno pride med njihovimi rivalskimi organizacijami do manjših vojn, ki za sabo pustijo številna trupla. 
Marca lani so možje postave aretirali skoraj tisoč jakuz, da bi preprečili direkten spopad med največjim kriminalnim sindikatom Yamaguchi-gumi (23.000 članov, 72 tolp, letni promet šest milijard evrov) in njegovo odpadniško frakcijo. Prejšnjič se je to zgodilo leta 1984 in tedaj je bila posledica petindvajset mrtvih, kar je za japonska merila dosti, ter sedemdeset poškodovanih. Skregani jakuze so se tepli, streljali in gazili z avtomobili ter težko gradbeno mehanizacijo, pri čemer je bilo ranjenih dosti civilov. Tedaj so poševnooki rokomavhi pozabili na lep delež svojih slovitih kodeksov časti, ki jih opevajo  poeti in pisatelji iz njihovih vrst. Še več, nekateri moderni jakuze so v interesu vsemogoč­ne­ga jena prevzeli metode nečastnih zlikovcev iz drugih dežel in tako postali efektivnejši pri bogatenju ter pridobivanju na moči. Ni znano, koliko jih je, a varno je reči, da bodo trenja med častilci izročila in tistimi, ki čislajo moskovsko-albanske metode, še naraščala.

Stric z očali je Shinobu Tsukasa s pravim imenom Kenichi Shinoda, trenutni glavar ali kumicho kobejskega Yamaguchi-gumija. Najprej je bil soldat, potem vodja ene od vej tega sindikata, na kraju pa je nadomestil upokojenega šefa.

Ravbar poštenjak
Razkroj tradicije je po svoje žalosten, saj so jakuze na svojstven način že dolgo del vsakdanjega življenja na Japonskem. Povsem v skladu s hecno več­plast­nostjo obstoja v tej nenavadni državi, kjer se lahko smrtno zastrupiš z ribo in spiš v kapsuli, tabu pa sta številka štiri in sramna dlaka, imajo kriminalci povsem očitne poslovne prostore in telefons­ke številke v imeniku. Na oblekah nosijo priponke, ki spo­ročajo pripadnost temu ali onemu sindikatu, sled­nji pa izdajajo lastne časopise. Nekateri šefi se zvez­d­­niško pojavljajo v medijih, televizija poroča s shodov jakuz in filmi o njih so svoj podžanr, podobno kot tisti o samurajih. Jakuze se nenehno gibljejo po črti, ki razmejuje zakonito od nezakonitega, in šele novejša zakonodaja jih je resneje potisnila proti drugemu. Japonska jo je sprejela pod zunanjim pritis­kom, tako da morajo poslovneži odnedavna črno na belem izjaviti, da nimajo povezav z 'gangsterji'. 
Vendar država jakuz ni prepovedala tako kot Amerika nekdaj svojih mafijcev, ker meni, da bi jih to zgolj pregnalo v podzemlje. Mnogi tradicionalni sindikati tako še vedno delujejo vsem na očeh, le formalnih članov imajo manj. Namesto tega najemajo 'zunanje sodelavce' brez dosjejev. Transparentnost poma­ga pri zatiranju pretiravanja z nasiljem, saj ob­lasti ve­do, kdo so kolovodje. Če se kak član tolpe prevza­me, namignejo glavarjem, naj sami raz­re­­šijo teža­vo. Znani so primeri, ko so kriminalci finanč­no pomagali po naravnih katastrofah, recimo potresih, s čimer so si pri­dobili simpatije javnosti. Oziroma so se javno opravičili za ne­všeč­­nos­ti, ki so jih povzročili ne­poslušneži iz njihovih vrst. Na malce sprevržen način je japonska družba zaradi tradicionalnih jakuz varnejša, saj se povečini držijo zapovedi, ki jim velijo častno obnašanje. Omenjeni sindikat Yamaguchi-gumi na primer članom prepoveduje vsakršno trgovanje z mamili!

Prizor ni z ulice, temveč iz jakuznega filma Tihi don. Kar v redu, osebno pa mi je najbolj pri srcu Sonatine, kjer se junak ne more izviti staremu lajfu.