Not in ven
V osnovi baterije ločimo na tiste za enkratno uporabo ali primarne in one z zmožnostjo polnjenja ali sekundarne. Prve lahko po izpraznitvi samo še zavr­že­mo; njihov najmnožičnejši predstavnik so alkalijske baterije, kakršne vstavljaš v teve daljince in pudlje na elektriko. Pri drugih je moč delovanje v notranjosti obrniti in jim povrniti zalogo energije. Sem sodi večina ostalih poznanih tipov. Tega ne moremo ponavljati v nedogled, saj se pri procesih struktura naprave zlagoma, a nezadržno razgrajuje. Starejše polnljive različice (NiMH) zmorejo okrog petsto cik­lov, preden zaloga pade na 80 % prvotne, modernejše litij-ionske pa okoli tisoč. Zmožnost pol­njenja odpre nove razsežnosti uporabe, ob tem pa vrsto muh, ki so jedro raznih urbanih mitov. 

Posamezni svinčev člen oziroma celica ima napetost dobra dva volta, kar ob običajnem 12-voltnem avtomobilskem akumulatorju pomeni, da jih je šest zvezanih zaporedno. Pri starejših je ob napolnjenosti prihajalo do elektrolize vode, ki je izginjala. Zato smo jih lepo ročno odpirali in tekočino vanje sami dolivali.

Mednje sodi zloglasni 'spominski efekt', ki pravi, da je treba baterijo povsem sprazniti in povsem napolniti, drugače si 'zapomni' delno spraznjenje in je sčasoma ne moreš več uporabljati čez to mejo. Realnost je taka, da je te sorte pojav zares bremenil zgolj stare nikelj-kadmijeve različice, pa še to le pri daljši seriji praznjenj na točno isto vrednost. Težavi se je lahko slehernik enostavno ognil tako, da pač baterije ni vedno praznil do iste ravni, pa je bil prob­lem rešen. NiMH izvedenke ne trpijo več toliko za to težavo, moderne Li-ionske pa sploh ne. Pri slednjih te še spodbujajo, da jih polni nekje na sredi.

Svojčas smo na dopust vzeli dodaten par alkalijskih hramb, danes pa imamo v žepu za hude čase takšne rezervne banke. Ponavadi so to Li-ionske baterije s kapaciteto ene ali več telefoničnih.

Realnejša je bila pri malo starejših napolnjivih ina­či­cah nevarnost pretiranega polnjenja ali izpraznitve. Ako si NiMH baterijo pustil v preprostem polnilniku po tistem, ko je bila že naphana, je namreč na elekt­rodah začel kristalizirati elektrolit, kar je znižalo volta­žo. S popolnim izpraznjenjem pa so ime­le problem izvedenke, sestavljene iz več členov. Ker ti niso imeli povsem enake kapacitete za hrambo naboja, so se nekateri izpraznili prej kot drugi, kar je pripeljalo do obrnjenega toka in to je baterijo poš­ko­dovalo. Današnje litij-ionske ponavadi vsebujejo električno vezje za nadzor, saj so same na sebi občutljive na nepravilno polnjenje. To vezje prepreči kvarne režime delovanja, ki bi lahko baterijo poško­do­vali, zato so pri sodobnih shrambah opisani problemi stvar preteklosti. V avtomobilih tudi pri tako imenovanem hitrem polnjenju (rapid charging) elektronika pazi, kako se dovaja tok. Nad 80 % napolnjenosti, ko začne zaradi specifike li-ionskih členov naraščati njihov notranji upor, se polnjenje upočasni.

Malim gumbnim baterijicam pravijo tudi urne, ker so jih najprej vstavljali v zapestna merila časa. Elektrodi v njih sta dve krožni ploščici, pri čemer je spodnji, širši konec vselej pozitiven.