Civilizacija sloni na strojih, ti pa zahtevajo vire energije. Prenekatere večje, od bagrov do čezoceank, še napajajo fosilna goriva, dočim kolesa pedaliramo na lastno moč. Toda ogromen delež naprav se zanaša na elektriko. In to ne ono iz vtičnice, temveč iz prenosnih shramb. Telefoni, laptopi, kamere, ure, igrače, svetilke, pa letalniki in vozila, spisek prenosnih onegajev, ki jih napajajo baterije, je vsak dan daljši. Še dobro, da smo jih izumili. Predstavljaj si, kako bi bil videti svet, če bi morala biti čisto vsa električna orodja žično priključena! V lokalih bi se stepli za vtičnice, samo da bi lahko posneli obed in ga delili na Fejsu. 
Električne baterije so s širjenjem potrošne elektronike postale splošno pomembna tehnična komponenta. Ne zadevajo več le kamermanov in dopustnikov s prenosnim tranzistorjem, marveč slehernika. Četudi same ne izrisujejo grafike in ne prenašajo govora, so pogoj za kakršnokoli tovrstno dejavnost. Tega se vselej zavemo takrat, ko se spraznijo tablica ali e-prevozno sredstvo in se nenadoma po­ču­ti­mo kot invalidi. A pomembnosti navzlic se navidez razvijajo precej po polžje – vsaj v primerjavi s procesorji ali zasloni, kjer je razlika glede na ducat let stare izdelke veliko očitnejša. To na nekaterih pod­ročjih, kot so električni avtomobili in izraba obnov­ljivih virov energije, zavira razvoj. Kje se mudijo potrebni tehnološki preboji in v katerem grmu tiči tisti rožnati zajec iz baterijskih reklam?

Ura, srčni merilnik in samostojne slušalke − vsem trem napravam je skupna baterija. Ti mali laboratoriji so vsepovsod in nas delajo svobodne. A ob­enem so tudi ozko grlo prenekaterega področja.