|
![]() ...
"Kri stopi h krvi, voda stopi k vodi, koža stopi h koži, moč pa k moči!" PrFOXa vadi zagovor zoper sušico udov in se nadeja, da bo našla mesto vsaj med čarovnicami, če že ne v slovanskem panteonu iz predkrščanske Evrope.
“Daždbog mogočni, ki odpiraš roko in seješ setve in polniš hrame, ki plodiš črede ovác in pitaš goved, usmili se nas! Ne daj, da bi bili prazni tvoji žrtveniki, ko bi nam sovražnik poteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovcé. Usmili se nas! Veles, ki čuvaš pašnike, odvrni sovražno kopito od zelenih trat! Perun, sproži strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese – dovolj ji bodi naših mrtvih sinov! Svetovit, ki gledaš z enim samim očesom po vsej zemlji, pokaži nam sovražnika, da ga uzro naše strelice, da ga zadene kopje in mu naše sekire razkoljejo glavo. Usmili se nas!”
Politeizem prihaja Kot druga indoevropska plemena so Slovani s seboj nosili vero v več bogov, ki pa ni bila nikoli enotna. Razlike so bile v obredih in neskladja so vladala celo pri poimenovanju božanstev ter njihovih funkcijah. Če pričakuješ urejen slovanski panteon, kot si danes predstavljamo grškega ali rimskega, boš razočaran. Medtem ko so si antični prebivalci Evrope podrobno začrtali Olimp ali Germani Asgard, so naši predniki na jugu častili drugačno kombinacijo bogov kot njihovi bratranci na severu. Grki so se klanjali lepim, mišičastim in neustrašnim bogovom, medtem ko so Slovani na podlagi ljubezni do kmetovanja ustvarili take, ki so bili v glavnem zaščitniki živine ter priprošnjiki za dobro letino in niso imeli nobene povezave s klasično estetiko. V več religijah stvarnika vidijo kot neke vrste superčloveka, ki je rajo ustvaril po svoji podobi, Slovani pa so božanstva razumeli na podlagi elementov v naravi, zato njihovi niso zgolj humanoidnih oblik. Častili so jih kar na prostem ali pa so njihove malike postavil v kapišča hramov. Iz arheoloških ostankov je mogoče razbrati, da so bila za sinove Slave izjemnega pomena žrtvovanja, saj so nekateri ostanki zidanih oltarjev precej veliki. Nanje je bilo mogoče naložiti lepo število živali, poljščin in vsakdanjih predmetov ter zakuriti kres. Občasno so žrtvovali celo ljudi. Beseda žrtev naj bi bila povezana s tem, da so svečeniki – žreci – pri obredu žrli (pili) kri. Ženske so se ponekod dale žive zakopati ali sežgati z možmi, ljubimci ali simpatijami iz vasi. S tem so jim izkazale čast, kot si prebral v uvodu. Za razliko od grških kolegov večglavi bogovi naših prednikov niso postali protagonisti slavnih bajk, ki bi navdihovale svetovno umetnost. Pravzaprav je takih zgodb v naši zgodovini zelo malo. Večina jih pripoveduje o nižjih mitoloških bitjih, bogovi pa so kar nekam izginili. Obstaja sicer tako imenovana Velesova knjiga, ki pokriva dogodke od 7. stoletja pred našim štetjem naprej, a ne velja za kredibilen dokument. Ustno izročilo se je v stoletjih zelo preoblikovalo in izgubilo, saj štorij niso pravi čas zapisali. Kriv je tudi gradbeni material. Za razliko od brezčasnih Stonehenga, piramid, Akropole, Koloseja in celo posameznih menhirjev se je slovanski les v stoletjih krasno recikliral, ne glede na to, kako velike hramove so bili naši praočetje z njim postavili. Takisto so se v prah povrnile lesene upodobitve bogov, z njimi pa dobršen del naše historije. Entiteta, ki kroji svet in življenje na njem, je običajno povezana z vremenom, konkretno z nevihto, ki je bila za ancientnega človeka pred našim štetjem verjetno najmogočnejša sila narave. Bog – Gromovnik je tako ostal vrhovno bajeslovno bitje pri različnih indoevropskih ljudstvih, kljub temu, da so se ta začela v prvih stoletjih našega štetja razseljevati proti zahodu ter razvijati nove jezike in religije. Vzhodni Slovani so na to mesto postavili Peruna. Njemu je bil posvečen četrtek in so ga imenovali perundan. Taisti dan je v germanskih jezikih posvečen grmečemu Thoru. Vzporednico lahko potegnemo do grškega Zevsa, ki ga takisto upodabljamo s strelami. Nekateri Slovani so namesto Peruna častili Svaroga in njegovega sina Svarožiča. Določeni viri slednjega imenujejo Radegost, kar pomeni, da gre za boga gostoljubja. Ta ni bil neznan niti prednikom Slovencev, saj kronike izpričujejo obstoj tega lastnega imena na Koroškem. Beseda je padla v oko Tolkienu, ki je tako poimenoval enega svojih veščev Srednjega sveta. Na seznamu božanstev sta se znašla dva lika, ki imata nečloveško več glav: Svetovid in Triglav. Prvi je imel kar štiri, za vse strani neba, slednji pa tri, da je obvladoval raj, zemljo in podzemlje, ki jih Valvasor imenuje prav, jav in nav. Pričakovali bi, da v slednjem ždi absolutno zlo, kot ga ima krščanstvo v podobi hudiča. Za Peruna je tak nasprotnik morda Veles, spet drugi to vlogo pripisujejo Dabogu, čeprav nihče od njiju ni v celoti negativen. Še najbolj so se Slovanom tresle hlače pred vladarico smrti in zime – Morano. Mora je ena od njenih oblik, ki tako kot germanski demon z imenom Mare ponoči sede človeku na prsi in ga zaduši, čemur danes rečemo (nočna) mora ali po angleško nightmare. Njene prijaznejše nasprotnice so boginje Mokoš, Živa in Vesna. Te se najpogosteje omenjajo kot skrbnice ženskih opravkov, pomladi in novega življenja, zato ruska beseda vesna še danes pomeni pomlad.
strani [2]: 1 2
|
|
|