|
V temi preteklosti je samo – podlaga
Leta '77 je Owl and Weasel nadomestila konkretnejša oglasna revija White Dwarf, aprila naslednje leto pa je firma odprla prvo trgovino. Ključni premik so sprožili še leto pozneje, ko so postavili hčerinsko podjetje za izdelavo kositrnih figuric, Citadel. To je bila osnova za vse Warhammerje z druščino in pod to znamko z značilnim logotipom gradu miniature nastajajo še danes. Gygaxu hitra rast Britancev ni ušla in se je zavzemal, da bi prišlo do združitve z njegovim TSRjem. Toda Livingstone in Jackson sta želela ohraniti samostojnost. Pametno sta se zedinila, da se ne bodo osredotočali zgolj na zastopstvo D&Dja, marveč bodo distribuirali druge igre in razvijali lastne. Poskušali so v različne smeri, dokler ni leta 1983 Rick Priestley, ki je dotlej delal v poštnem oddelku, v navezi s piscem Richardom Halliwellom skoval prve edicije Warhammerja. Kladivo v plavžu To je bil čuden križanec med fantazijsko vojaščino in D&Djevsko frpjko. Povrhu je bil brez figuric, saj so ga sestavljale le tri bukvice z navodili, med drugim za krepitev likov. Priestley je bil namreč navdušenec nad zgodovino ter fantazijskimi štorijami in je malo jemal iz Conana (tr00!), malo iz Gospodarja prstanov (logično), pa malo iz ... Doctorja Strangelova in strahov pred atomsko vojno (kaj?). Druga izvedenka leto pozneje prvič omenja Imperij in Kaos, dočim je šele tretja iz '87 imela približno podobo današnjih, z obsežnejšimi vojskami miniatur na mizi. Tiste inačice so bile pripovedno in slogovno še malo bolj hudomušne kot danes – posebno v sličicah, ki so dosti stavile na hecnost. Istega leta je nastal še en manjši špilčič, Warhammer 40.000: Rogue Trader. Igre so se vrtele okoli ene vesoljske ladje z okolico in spopadov manjših skupinic. Naslov je bil obenem zelo frpjsko naravnan. Še bolj zanimiv pri prvi inačici 40K je zametek sveta, saj ga je Priestley zasnoval kot parodijo. V White Dwarfu, ki je postal pošteno debel mesečni glas tvrdke, se je namreč z bralci za zabavo poigraval z mislijo, kako Warhammer prenesti v futuro. Hudomušno je za človeške predstavnike dal pretirano pravičniške vesoljske marince, ki so bili v svoji nezlomljivi veri bolj papeški od papeža. Nazore so v poznejših edicijah skoraj v celoti ohranili, saj postanejo smešno fanatičen Cesarjev oddelek – do te mere, da nemalokrat raje krepnejo pod navalom premočnega sovražnika, kot da bi se taktično umaknili, ker tisto je ja izdaja Imperija. S tem so Priestley in njegovi nasledniki spontano ustvarili bizarno samoironičen svet, ki parodira domišljijska vojskovališča. Večina ras in likov Warhammerja 40.000 je tako absurdno nasilnih, religioznih in diktatorskih, da zlepa ne bi želel nihče živeti v njihovem univerzumu, niti na dvotedenskem dopustu. V nobenem od njegovih kotičkov. Sploh. Tehnološki napredek je tu ustavljen in vse je usmerjeno v pobijanje. Skupnost takšnemu vzdušju šaljivo pravi 'grimdark', po sloviti povedi s prve strani knjige navodil za 40K: “In the grim darkness of the far future, there is only war.” Medtem ko D&D, Lord of the Rings in podobni univerzumi skušajo ohranjati nekaj priljudnosti sveta, ti dajo Warhammerji brez okolišenja vedeti, da tu slehernika čaka bridek konec. Še dobro, da so zraven Orki, ki tako v Fantasyju kot 40K z obema nogama prestopijo mejo v komedijo in razredčijo trpki cinizem preostalih ras. Sicer bi človek po nekaj igrah padel v depro. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Na postroj! ![]() V temi preteklosti je samo – podlaga ![]() V temni prihodnosti je samo rast cen ![]() |
|