Na postroj!
Na mizi je nastajal spopad med Imperialno gardo in Orki v Warhammerju 40.000. Igralca sta na površi­no velikosti dva krat dva metra poveznila podlago iz kartona in nanj nalepljenega zelenega blaga. Za ponazoritev človeških okopov je rabilo nekaj plastičnih modelčkov. Oddelke guardsmanov je predstavljalo večkrat po deset tri centimetre visokih, pobarvanih plastičnih figuric, ki so bile v ohlapnih vrs­tah razpostavljene na položajih. Za njimi je čepelo nekaj večjih, dober decimeter velikih tankov. Enote je bilo treba odbirati premišljeno, kajti sleherna je sodila v določeno kategorijo. Število težkih oklepnikov je bilo omejeno, obenem pa posamezna armada ni smela preseči določene točkovne meje. In to vkup z eksotičnimi orožji ter opremo, ki so je lahko bili bojevniki deležni, denimo plazemskih pušk. 

40K spoznaš po pihalnikih v rokah bojevnikov in večjih bojnih strojih, kot so orkovske hodeče konzerve ali eldarski lebdeči tanki. Že dolgo je futuristična inačica zaznavno bolj priljubljena in s tem bolj razširjena od fantazijske. Je kanec lažja in hitrejša za igranje, plus ljudje očitno bolj tripajo na bazuke kot meče.

Na drugi strani mize so se množično nabirali orkovski hrusti ob stalnem barbarskem kruljenju njihovega igralca, ker je to pač kot orkovski poveljnik dol­žan početi! Orki so podobno kot Garda usmerjeni v številčno premoč, s kar nekaj ducati figuric v vojs­ki. Spredaj si denimo našel gretchine, suženjske gobline, ki običajno prestrezajo krogle, da ne zadenejo česa bolj dragocenega. Haha, šala, pri Orkih ni nič dragocenega. Razen warbossa, šefovskega grobijana, ki se od ostalih razlikuje v tem, da ima največjo pest in si ga nihče ne upa na gobec. V tej bitki je imel ob strani pribočnike, denimo Big Meka (res) z energetskim oklepom, za katerega noben Ork nima pojma, kako dela, ampak pač dela, ker je ŠEF rekel, da mora. Okoli so se motovilili mega­nobzi, veteranski vojščaki, ki jim je ratalo do zdaj ne umreti. Pa 'tankbustazi', hodeče protitankovske mine. Slikovita vojska, tile galaktični zelenci. 
“Orki nismo ankol potoučeni u boju, ker smo največji in najmučnejši. Če zmagamo, zmagamo, če pa nas fentajo, smo pa fertik in je itak vseen. Če zbe­ži­mo, tud ne šteje, ker loh zmeri prletimo nazaj!”

“Oni bodo moji najboljši bojevniki, povsem predani. Izdolbel jih bom kot glino in skoval v talilnici vojne. Oni so Vesoljski marinci in ne poznajo strahu.” Spejs marinci so elita Imperija in hkrati na mizi ločena armada od kanonfutrske garde. Gre za močno genetsko in kibernetsko ojačane može v težkih, strojno gnanih oklepih.

Orkovski warboss Skullkrakka se je popraskal po kovinski čeljusti. Ni ga srbela, le svetovalec mu je dejal, da pametni možje to počnejo in on je bil pameten. Odkar pomni, njegov klan ni na kupu zbral toliko Orkov. Ampak mogoče je to zato, ker so ga že večkrat ustrelili v glavo in mu je spomin pešal. Kamor je segal pogled, je gomazelo od mešanice mišic in rdeče popleskanega oklepa. Rdečega zato, ker so mu rekli, da tako pobarvane stvari šibajo hitreje. Bojevniki so vse bolj neučakano pogledovali proti šefu in prišel je čas za naskok. 
“Sej veste, kuga morte narest. Če ne moreš bukseljna kresnt, ga pihneš. Če ga loh kresneš, ga dej, pol pa ga še enkrat ustrel, če še ni mrtu. Pa tud če je, ga še mal ustrel. Evo, gremo. WAAAAAAAAGH!!” Z nečloveškim (dobesedno) krikom iz takšne globine grla, da niti eldarski navigatorji ne bi našli poti do tja, je Skulkrakka pognal zeleno hordo v napad.  

Sovraga lahko kresneš z žago, če se podstavka figuric dotikata, ali moreš do cilja jurišati. Zato so razdalje presneto pomembne in merilo stalno v rokah. Maherji imajo radi takšne labirinte, ker je gibanje otežkočeno in pride veščina bolje do izraza.

Čreva na plot!
Namizni Warhammerji tečejo po potezah in napadajočemu Orku je tu pripadla prva. V njej je lahko ukazoval vsem svojim enotam, nakar je nadzor predal nasprotniku in tako je šlo izmenično naprej. Sleherni korak je razdeljen na tri glavne faze: premik, streljanje in mikastenje. V prvi je igralec s plastičnim merilom v inčih odmerjal gibanje zelenokožne svojati. Pešadija lahko običajno premeri okrog šest palcev, zato je nekaj potez prostora, da se sovražniki luknjajo. Po vseh premikih je sledila faza streljanja. Za slehernega bojevnika je Ork prijel v roko po eno šeststransko kockico in metal za rezultate zadetkov, odvisne od njihove veščine ciljanja v tabelah. Za vsakega od zadetkov je znova prijel v roko kockice in jih vrgel po mizi še za rezultat učinka, pri čemer sta nasprotnika primerjala moč orožij v tabelah z odpornostjo zadetih enot. Če so krogle našle cilj in naluknjale nesrečne soldate, je bil na vrsti 'saving throw', v katerem je Imperialec metal kockice za primer, da bi oklep vendarle rešil situacijo. Skratka, v Warhammerjih mečeš po več kock na figurico za vsak napad in besno zreš v tabele, zato gre za precej globoke namiznice.

White Dwarf je bil desetletja poglavitni vir novic o spremembah in novostih v GWjevih igrah in z dizajnom so se zelo trudili. Vlogo ohranja tudi v času interneta, le da je od predlani tednik.

Orkovski vojščaki so raje kot učenje merjenja imeli pretepanje gretchinov, zato niso bili ravno snajperji. Toda absurden volumen ognja, ki ga je bila horda sposobna vreči na sovraga, je vendarle že v prvi salvi pogubila več Imperialcev. “HAHA, DAKKA DAKKA DAKKA,” se je drl Ork, kar v orkovščini pomeni streljanje. Temu v primeru, da so si nasprotne miniature dovolj blizu, sledi faza juriša, kjer se na podoben način kot pri rešetanju določi izide boja na blizu. Četudi v svetu Warhammerja 40.000 poznajo strelno orožje, je spopadanje prsa ob prsa zaradi množičnosti naskokov stalnica in kdor ni vešč rokovanja z motorno žago, hitro izgubi drob. 
Tako se sleherna partija nadaljuje v sozvočju prebrisanih bočnih manevrov in vselej nepredvidljivih metov kocke. Ravnotežje med taktičnimi veščinami in naključnostjo je že od nekdaj srž privlačnosti zbiranja ob mizah z bojišči. Nasprotnika skušata dobiti čimveč sovražnih figuric v preverjen snop morilskega ognja ali z nenadnimi naskoki presenečenja vse stavita na srečen met, ki bi uničil najbolj potentne bojevnike. Imperialec je imel denimo v rokavu še eno presenečenje, teleportacijo elitnih Cesarjevih enot – marincev! A to je štorija za kdaj drugič. 

Fotka nagnitega kaotičnega vojščaka lepo pokaže, kako majhne so v bistvu figurice, in za barvanje res ni dobro, če imaš gozdarske šape. Dodajanje detajlov je dobra vaja za prakso srčne kirurgije.