Zunaj Zemljine atmosfere so razmere za bivanje nemogoče in biološki organizmi po hitrem postopku vzamejo konec. Kisika ni in človeku brez dihalnih naprav bi ga zmanjkalo v kakih petnajstih sekundah, nakar bi nastopila nezavest. "Ampak jaz v bazenu sapo držim tri minute!!" praviš. No, to početi v vsemirski črnini bi bilo nespametno, kajti zaradi tlaka blizu ničli se tam plini razširjajo in zadržani zrak bi z napihovanjem plju­ča hitro poškodoval. Če se ti slučajno pripeti, da brez vesoljske obleke zaplavaš skozi loputo vesoljske ladje, je prvo pravilo, da izdihneš!

Prvo popravilo s pomočjo skafandra so poleti 1973 izvedli Američani, ko so sprostili ob vzletu zataknjene sončne celice postaje Skylab. Danes jih uporabljajo za večino zunanjih popravil na postajah in satelitih, kot je bilo slovito reševanje teleskopa Hubble.

Brezzračne srhljivke
Po nekaterih filmskih prizorih sodeč to ne bi pomagalo, ker bi te od vrenja krvi razgonilo ali pa bi hipno postal ledena kocka. Vendar to ne drži. Tekočine bi se zaradi nizkega pritiska res pričele uparjati, a razmeroma počasi, z nastankom mehurčkov. Koža je dovolj elastična, da se ne bi pretrgala. Zato bi nesrečnež v dveh minutah postal po vsem telesu moč­no zabuhel in bi nabreknil na dvojno velikost. Vsekakor bi šlo za izjemno bolečo izkušnjo, zaradi česar morajo nad Armstrongovo mejo na slabih devet­najs­tih kilometrih od Zemljinega površja ljudje obvez­no uporabljati obleko z umetnim pritiskom. Toda kot kažejo nesreče ob potapljaških dekompresijah in poskusi na šimpanzih, si je telo zmožno od takih grozljivk opomoči. V možganih bi do nepoprav­ljivih poškodb zaradi pomanjkanja kisika in dekompresije prišlo po kakšnih dveh minutah. 
Kar se nizkih temperatur tiče, v vesolju dejansko močno nihajo, odvisno od obsevanosti. Na oson­če­nih straneh planetov je treba satelite hladiti in tam bi bile večji problem opekline. Telesno toploto bi izgubljali šele v temi. A ker v brezzračju ni snovi, skozi katero bi toplota s prevajanjem lahko uhajala, in ne vetrca, ki bi povzročal konvencijo, bi moral človek vso izsevati. To pa poteka dovolj počasi, da bi mnogo prej podlegel čemu drugemu. Ob izpostav­ljenosti Soncu bi bili resna nevarnost UV-, rentgenski in gama žarki, ki bi ob nekajminutni 'pripeki' kasneje botrovali raku. Do danes so na zgoraj opisane načine podlegli trije vesoljci, vsi Sovjeti z misije Sojuz 11, ko jim je malo pred vrnitvijo odpovedal tlačni sistem kapsule in so se zadušili. 

Če človeka v taki obleki prime scat, seveda ne more na vece pavzo. Zato nosijo hitech plenice Maximum Absorbency Garment, ki vpijajo seč. Naloge načrtujejo tako, da jih običajno ni treba izkoristiti.

Debela oprava
V izogib podušitvi astronavte ter kozmonavte pri izhodu iz plovil, čemur s tujko pravimo EVA – Extra-Vehicular Activity, odenejo v skafandre. Njihov razvoj so pognali Američani ob načrtih za polet na Mesec v začetku šestdesetih. Preizkusi so potekali v programu Gemini, Sovjeti pa so sledili z Voskhodom. Prav 'rdečim' je sprehod v praznino uspel pr­vim, kajti 18. marca 1965 je Aleksej Leonov dvanajst minut španciral zunaj Voskhoda 2. Njegova tlačna obleka se je zaradi nepreizkušenosti tako napihnila, da se je komaj zrinil nazaj skozi loputo! Na ameriški strani mu je 3. junija sledil Edward White z Geminija 4. Oba sta bila na kapsuli privezana s povodcem, da ne bi odplavala v praznino, White pa je imel še preprost ročni dušikov 'jetpack'. Gibanje v teh skafandrih je bilo zaradi togosti in nabreklosti tlačnega sistema zelo naporno. Eugene Cernan z Geminija 9A je moral od utrujenosti ter od potu zaro­šenega vizirja denimo predčasno prekiniti nalogo. Šele Buzz Aldrin, sicer drugi človek na Luni, je zaradi potapljaških izkušenj v taki obleki delal učinkovito in izpopolnil podvodne treninge za njihovo rabo! Od tu izvira počasno gibanje v skafandrih, drugače se vesoljec utrudi in zašvica.

Drugi vesoljski izlet Alekseja Leonova je bil takisto zgodovinski, saj je načeloval sovjetski strani misije Apollo-Sojuz. V tej sta se kapsuli spojili in naznanili sodelovanje obeh blokov v vesolju.

Lunin program Apollo je že imel naprednejšo raz­ličico, dočim so danes uporabljani ameriški skafander, Extravehicular Mobility Unit ali EMU, razvili v osemdesetih za rabo na space shuttlu, vesoljskem čolniču. (Na Mednarodni vesoljski postaji imajo poleg njega še rusko inačico Orlan.) Astronavt si najprej nadene obleko LCVG (Liquid Cooling and Ventilation Garment) za vodno hlajenje in zračenje telesa. Sledi skafander, sestavljen iz enajstih plasti umetnih tkanin. Te imajo nalogo telesno toploto in zrak zadržati notri, nevarne leteče delce pa zunaj. Ti nekaj milimetrov veliki mikrometeoroidi stalno frčijo skozi orbito in so nevarni neokrepljenemu skafandru, zato med materiali najdeš kevlar in razne izvedenke najlona. Potlačena je takšna obleka debela le pol centimetra, toda pred izhodom jo napihnejo, da se zadebeli. Na hrbtu ima enoto za oskrbo s kisikom in pitno vodo; zaloge je za osem ur. Celokupno obleka tehta petdeset kilogramov, ki pa jih v mikrogravitaciji astronavt seveda ne občuti.
Pogona EMU v osnovi nima. Američani so pri odpetih izhodih iz čolniča uporabljali Manned Maneuvering Unit (MMU) z dušikovim pogonskim nahrbtnikom. Danes niso več v rabi, toda iz njih je izšel sis­tem Simplified Aid for EVA Rescue ali SAFER. Gre za pogonske pihalnike v obliki nahrbtnega sklopa, ki ga pritrdijo na EMU. Zaloga goriva je maj­h­­na in je zato namenjena izključno rabi v sili, če se astronavtom strga varnostni povodec in hkrati izgubijo oprijem na ročkah, ki jih najpogosteje uporab­ljajo za delo izven postaje. Doslej jim ga še ni bilo treba zakurblati. Če bi astronavt navkljub varnost­nim ukrepom odplaval v praznino, bi ga morali rešiti ljudje s postaje. Z mahanjem se v vesolju ne moreš poganjati, na Zemljo pa zaradi vpetosti v krož­ni­co tudi ne bi padel tako hitro, niti iz nizke orbite na dob­rih 400 kilometrih, kjer je ISS. In čeravno bi, bi zaradi trenja zgorel v atmosferi.