Excelsior
Tisti čas je prišla v veljavo razpita ameriška stripovska cenzura. Razlog zanjo je bil dušebrižniški psiholog Fredric Wertham, ki je z izkrivljeno študijo Zapeljevanje nedolžnih (Seduction of the Innocent) prepričal senat, da pogrošne slikanice kvarijo otro­čad, povzročajo astmo in neposredno vplivajo na mladostniška hudodelstva. Za dobro mero je dokazal, da sta Batman in Robin ritopika. Javnost mu je verjela in rodilo se je telo Comic Code Authority, ki je prepovedalo pretirano nasilne prizore, skorumpirane policaje, zombije ter vampirje. Kriminalci niso smeli biti predstavljeni kot posnemanja vredni liki in zlo je moralo biti vselej nedvoumno kaznovano, brez sivih odtenkov. Celo določene besede, kot so terror, horror in crime, so na naslovnicah prepovedali. Zaradi tega so izdajatelji ukinili mnogo kriminalnih in grozljivih zgodb, medtem ko so superjunaki doživeli renesanso.

Gospod Fantastični, Nevidna ženska, Človek bak­la in Stvor, ki so se borili proti Doktorju Pogubi, so bili kljub gumijasti / prozorni / ognjeni / trdi koži bolj naravni od večine idealiziranih, nečlo­veških junacljev. Z njimi so stripi postali čtivo srednješolcev in študentov. Čeprav danes F4 niso vrhu prepoznavnosti, so bili v svojem času najjače face.

DC je takrat iz naftalina potegnil Flasha, odprl vzporedno vesolje Earth-2 in nato rešimože ter re­ši­že­no povezal v Justice League of America. To se je bralcem izredno dopadlo. Po naključju se je nji­hov urednik med partijo golfa s Stanovim šefom na vse pretege hvalil s finančno uspešnostjo junaškega krož­­ka. Takoj naslednji dan je na uredniškem ses­tanku Atlas Comics, kakor se je po novem imenova­la založ­ba, padla odločitev za ustanovitev lastne super­ekipe. Stan je izziv sprejel, toda želel je nekaj sve­žega. Ni bil namreč zadovoljen s tistikratnimi junaki, ne s hišnimi ne s konkurenčnimi. Zdeli so se mu pretirano enodimenzionalni in prav nič človeški, saj so povečini merili na otroke. Zato je začrtal zasedbo temperamentnih posameznikov z osebnimi, vsak­danjimi težavami. Na srečo se je v hišo vrnil Kirby in leta 1961 sta skupaj udejanjila navezo Fantastic Four, ki v kronikah pomeni premik v superju­naš­ki kulturi. Prej plitke zgodbe za otroke so se razvile v kompleksnejše scenarije. Dogodivščine kvarteta, ki so ga obsijali kozmični žarki, so postale prototip sodobnega geekovskega stripa.

Stan je delal za Marvel oziroma predhodnici Timley in Atlas Comics celo svoje življenje. Pričel je kot šilček in radirka, nakar je postal pisec in glavni urednik, kasneje direktor in celo predsednik druž­be, ves čas pa glavni promotor in kreativni vodja.

Z dotično izdajo je urednik Stan predstavil infostran Bullpen Bulletins, kjer so bile njegova znamenita kolumna, razne zafrkancije in vestičke iz drugih domišljijskih svetov. Tam je uveljavil svojo zaščitno be­sedo 'Excelsior', označbo za nadmočnost. Med drugim jo pijano izusti v zadnjih Avengerjih, ko spije asgardski zvarek, ki ni 'namenjen smrtnikom'. V zvežčiče je tisti čas vpeljal še eno posebnost: v kolofonu so jasno navedli vse sodelujoče ustvarjalce, ne le pisca zgodbe, kot je bilo v navadi dotlej. Stripovska produkcija namreč sestoji iz več opravil in vsako od njih je zahtevalo svojega človeka. Nekdo si je zgodbo izmislil, drugi jo je skiciral, tretji prevlekel s črnilom, četrti pobarval in peti dodal napise. Risarji, torej tisti, ki so dejansko vdahnili življenje likom, so bili zaradi potisnjenosti v ozadje često uža­lje­ni. Osebnejši pristop je botroval celim žakljem pisem bralcev. Firma je takrat vnovič spremenila ime, tokrat v Marvel, in prav uspeš­nost Fantastičnih štirih ji je tlakovala pot do največje stripovske založbe.

Rubrika Bullpen Bulletins, ki jo je Marvel fural od 1965 do 2001, je izkazala za odlično dodano vrednost. Šlo je za dodatno besedilno stran z vse sorte zapiski in štosi. Prek nje so ustvarjalci vzpostavili osebnejši stik z bralci, najbolj pa se je v anale zapisala urednikova rubrika Stan’s Soapbox. Od tam izvirata njegovi rečenici “Excelsior!” in “Nuff said.”