Revija Joker - Zmenek z Luno

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zmenek z Luno

Razgled na Zemljo
Kakšen bi sploh bil smisel stalnih naselbin? Prva naloga se zdi rudarjenje, ki bi bilo važna dejavnost že zaradi samooskrbe kolonij s surovinami. Pod površjem so resda našli mnoge kovine, toda večino lahko neprimerno ceneje dobimo na Zemlji, zato danes ponje nima smisla riniti na Luno. Sklepa se na prisotnost redkih zemelj, pomembnih za visoko tehnologijo, a natančnih količin in nahajališč še ne poznamo. Največ upov polagajo v zaloge helija-3, izotopa helija, ki ga bomo predvidoma potrebovali pri prihajajočih fuzijskih elektrarnah in ga na Zemlji skorajda ni. Luna ga ima v tleh na ekvatorju obilo, saj ga tja že milijarde let nanaša Sončev veter z največje tovarne te snovi, naše zvezde. Narudarjeni material bi bilo s površja zelo lahko pošiljati na Zemljo, saj bi ga bilo mogoče zaradi majhne gravitacije v kapsulah izstreliti z elektromagnetnim katapultom.

Zaradi padajočih delcev bi morale biti stavbe Lunarne baze odporne. Zgodnejše zamisli, kot je tale iz britanske nanizanke Space: 1999 iz sedemdesetih, so imele kovinske module, ki pa bi bili dragi. ESA je predlagala 3D-natisnjene stene, ki bi jih prekrili s peskom, kar bi varovalo tako pred mikrometeoroidi kot žarčenjem.

A pri heliju-3 gre za omejeno surovino, zato znajo biti za obstanek prvih postojank pomembnejše naloge storitvene narave. Na primer upravljanje s teleskopi na oddaljeni strani površja, ki jih bomo nekoč brez dvoma postavljali. Zaradi manka atmosfere bodo namreč videli dlje od Zemljinih, hkrati pa bodo ob bližnji postojanki lažji za vzdrževanje od tis­tih, ki potujejo po vesolju. In nazadnje je tu vesoljski turizem, ki je vsaj srednjeročno zanimiva storitev, zaradi česar je Bigelowov načrt smiseln. Izlet na 'temno stran' meseca ali jutranji pogled iz hotelske sobe na vzhajajočo Zemljo? Par milijonov evrov, pa bo. Če ne bi srečal Decepticonov v lovu na artefakte s Cybertrona, bi bilo bivanje razmeroma brezskrbno. S povprečno oddaljenostjo 384.000 kilometrov je Luna dovolj blizu, da v primeru nesreč pomoč ne bi bila daleč, saj so Apollove misije razdaljo premerjale v dveh do štirih dnevih. Komunikacija z Zemljo je hitra, saj zamik znaša le poldrugo sekundo. To je krepko drugače od Marsa, do katerega bi odprava z oskrbo potrebovala najmanj pol leta, radijski signal pa štirinajst minut!
Oprezanje za modrim planetom z njegovega satelita se nemara zdi preseratorski šport elite. A sleherni astronavt, ki je na nas gledal iz vesolja, se je pridušal, da takšna izkušnja človeka globoko spremeni in ga napravi ponižnega. Naj uporabim besede Edgarja Mitchella, člana odprave Apollo 14 in šestega človeka na Mesecu po vrsti, ki je 4. februarja umrl. Takole je dejal: "Ob prizoru občutiš takojšnjo ne­sebično zavest o globalnem dobrem, skrajno nezadovoljstvo nad stanjem sveta in močan pritisk, da bi glede tega nekaj napravil. Z Lune se zdi mednarodna politika strašno nepomembna. Zaželiš si, da bi lahko zgrabil veljake za vrat, jih privlekel sem gor in jim zabrusil: to si oglejte, pesjani!"

Igralci Destinyja poznajo Pospeševalnik, opuščeno lokacijo, s katere je človeštvo svojčas z gigantskim railgunom izstreljevalo koristni tovor na cilje širom osončja. Ideja je v bistvu čisto mogoča.

Zmenek z Luno objavljeno: Joker 271
februar 2016