Konec vseh koncev
Čeprav ne vemo, kaj ta drugi, močnejši temni šment zares je, lahko na tej točki napovemo, kak­šen bo konec vesolja. Teorija, da vsakemu velikemu poku sledi veliko krčenje, ki pripelje do neskončne zgostitve in novega velikega poka, sosledje pa se ponavlja v svojevrstni verigi vesoljskega življenja, je enostavno napačna. Morda je kozmos v preteklosti šel skozi takšne cikle, a tokratni je zagotovo poslednji. Prostor bo tisti, ki bo uničil njegovo vsebino. Zamrznil jo bo, morebiti tudi raztrgal.

Naša Galaksija je bila nekoč precej manjša. Da je zrasla do današnje velikosti, je požrla sosednje meglenice. To počne še danes, ko se v domači postroj dodajata pritlikava galaksija Canis Major in material Magellanovih oblakov. Okoli Rimske ceste kroži več veliko satelitskih osvetij. Med njimi je večina pritlikavih, kar pomeni, da vsebujejo nekaj deset tisoč zvezd in so idealna opazovališča za iskanje temnine. Vsebujejo le odstotek navadne snovi.

Razdalje med galaksijami se bodo le še povečevale. Nastopil bo čas, ko se bomo poslovili od druge polovice vesolja. Iz enega dela ne bo več mogoče videti na drugega. Polagoma tudi do drugih, bližnjih galaksij ne bomo videli več. Lokalno bo gravitacija sicer še vedno zmagovala in držala Mlečno cesto skupaj. Medtem bo začelo iz dveh razlogov zmanjkovati toplote. Prvi je, da bodo zvezde pokurile gorivo. Rojevalo se bo vedno manj novih in zmerom šibkejše bodo, dokler ne bo nastopil dan, ko bo ugasnila poslednja. To bo toplotna smrt. K temu bo svoje prispevalo širjenje prostora, ki ga ves čas hladi, tako kot se ohlaja plin, ko pod pritiskom izstopa iz deodoranta. Vse bo postalo mrzlo, nepremično. Kemičnih reakcij ne bo več. Črne širjave bodo polne črnih lukenj, a sčasoma bodo še one izparele. Gravitacija bo zato izgubila bitko. Še več, možno je, da se bo temna energija destabilizirala, še pridobila na moči in tako razpihnila prostor, da se bodo celo atomi raztrgali na osnovne delce. Prah si in v prah se povrneš.
Ali pa! Morda je naše vesolje le eno izmed številnih mehurčkov prostora, ki je nastal po velikem poku in ko se eden zruši, da drugemu energijo za nadaljevanje. Morda je celotno vesolje le droben delček ne­če­sa, celica v telesu neznane, nepredstavljivo večje st­ruk­ture. In morda bo znanost vse te scenarije premlela ter prišla na dan z nečim drugim, povsem nepričakovanim. So to strune? Ogromne energetske membrane, ki nihajo in vsak medsebojni dotik spro­ži nov veliki pok? Je morda temna snov ena od oblik rešitve? Do toplotne smrti vesolja je še kakšna bilijarda let. Človeštvo ima še veliko časa. Medtem bodo Mikuž in ostala znanost ne­utrudno skrbeli, da se bodo obzorja jasnila in premikala.