Porodnišnica delcev
Če bodo kje na Zemlji v doglednem času uspeli najti in dokazati obstoj temnine, se bo to zgodilo v Velikem hadronskem trkalniku (LHC) v Švici. Ni vrag, da se ne bi enkrat na stotinah milijard tam razbitih protonov porodila težak delec temne tvari in njegov antidelec. Kot zapoveduje narava, se bosta jela drug drugega uničevati v seriji zaporednih razpadov na vse manjše in manjše koščke ... kar bo možno le, če temnina reagira na šibko jedrsko silo. Na koncu bo ostal le najmanjši košček temne tvari, teoretični WIMP (Weakly Interacting Massive Particle).

LHC je 27 kilometrov dolg krog superprevodnih magnetov, po katerih poganjajo podatomske delce pri skoraj svetlobni hitrosti, jih zabijajo enega v drugega in si ogledujejo, kaj je nastalo. Kot pravi Einstein, sta masa in energija izmenljivi, zato je ob trku sproščena energija kojci na voljo, da jo narava pregnete v nekaj drugega. Proces stvarjenja v najčistejši obliki!

A tudi tega še ne bodo mogli zaznati, ker človeška orodja ignorira. Pobegnil bo neznanokam in nemara milijone let vandral po vsemirju, dokler ga gra­vi­ta­ci­­ja ne bo toliko upočasnila, da se bo umiril v črni luknji ali predmestju kakšne galaksije. Za seboj pa bo pustil tatinsko sled. Fiziki v detektorju Atlas, kjer dela tudi Mikuž, imajo filigransko natančno izraču­na­no, koliko mase in energije so poslali po velikem krogu. Ne bo jim ostalo skrito, če bo novonastali WIMP švignil iz detektorja. V bilanci bo nastala velika luknja, ki jo lahko pojasni le masivni lopov.
Eureka trenutek tega stoletja? Morda. Le ena teža­vi­ca je. Da bi se vse to sploh lahko zgodilo, mora držati predpostavka, ki ji rečemo supersimetrija s simpatično kratico SUSY. Nedokazani sveti gral fizikov. Če bi na prej opisan na­čin odkrili WIMP, bi bilo vprašanje, kaj bi odjeknilo kot večja novica. Poglavitni kandidat za najlažji WIMP je supersomerni delec nevtralino. Pozor: to NI supersimetrični partner nevtrina, kot se pogosto napačno poroča, temveč je prek senčne pregrade povezan s tremi bozoni. Na nevtrine pa sliči po obnašanju. Prav ta trenutek vam skozi vsak kvadratni centimeter kože dokazano in povsem neopazno šviga na milijarde nevtrinov, in če nevtralini obstajajo, pravkar počnejo isto. V zgodbo padejo kot ata na mamo. So zelo masivni, ne zmenijo se za svetlobo, se ne lepijo skupaj in jih je dovolj, da lahko pojasnijo natanko tistih 84 odstotkov, kolikor naj bi bilo temne mase v vesolju. Z nevtralinom se vse lepo poklopi in njegovo odkritje bi bilo velikansko zmagoslavje.