Revija Joker - Temna tvar - terra incognita

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Temna tvar - terra incognita

Strašenje po galaksijah
Da so naše puzle o stvarstvu daleč od sestavljenih, so prvič pogruntali pred skoraj stoletjem, ko si je legendarni astronom Jan Oort ogledoval zvezde v naši okolici. Pričakoval je, da se bodo pokorile zanesljivemu in skozi stoletja dodobra preizkušenemu Newtonovemu zakonu o gravitaciji. V galaksiji, ki spominja na disk ali odebeljeno palačinko, bi se morale zvezde blizu središča premikati mnogo hit­reje kot tiste na zunanjem robu. Oort pa je presene­če­no izmeril, da hitrost kroženja z oddaljenostjo ne pada. Galaksija, z lepšo slovensko besedo megleníca, tako prej spominja na ogromen zabaviščni vrtiljak, kjer se sosednji konjiči in kočije premikajo z enako kotno hitrostjo.
V praksi so sicer zadeve nekoliko bolj zapletene, a dejstvo je, da taka megleníca sama po sebi ne bi mogla obstajati. Privlačnost, ki z nevidno nitjo pripenja vsako zvezdo v sistemu, bi se namreč vdala sre­dobežni sili. Isto bi se moralo zgoditi pri jatah galaksij, kjer so prav tako izmerili nepravilnosti. Vsako vesoljno kroženje se pokorava enakim zakonom: bližji sateliti okoli Zemlje potujejo mnogo hitreje od daljnih in Uran črnino takisto reže počasneje od Mer­kurja. Astrofizikalni umi so zato prišli na dan z najočitnejšo razlago: tam zunaj je mnogo, mnogo več mase, kot je lahko vidimo. Temni dejavnik krepi niti, ki držijo skupaj vesoljske vasi.

Za uradno odkriteljico temne snovi velja Ameri­čan­ka Vera Rubin, ki je z mnogimi meritvami utišala tudi največje dvomljivce. Oort je sicer pravilno predvidel nevidno tvar, a naredil napačne izračune.

Prvožogno pojasnilo za tako nedorečenost je, da vse snovi ne vidimo. Nekateri objekti kratkomalo niso dovolj osvetljeni in za povrh moč svetlobe z razdaljo eksponentno šibi. Za nekaj Soncu najbližjih zvezd človeštvo je človeštvo izvedelo šele pred nekaj leti! Kaj šele stotine milijonov svetlobnih let oddaljeni sistemi, kjer so zagotovo še številne črne luknje, polne nagoltane mase, odmrle zvezde, ki komajda brlijo, in obširni, neosvetljeni oblaki prahu ter plinov. A taka razlaga na kraju vendarle ne zdrži. To­vrstnih objektov je enostavno premalo. Da bi lahko pojasnili veliko, kar desetkratno neskladje med vidno in prisotno maso v meglenicah, bi moralo kar 90 odstotkov vseh zvezd odmreti v temnejše stadije. Če bi bilo to res, bi se vesolje do zdaj razvijalo po­­vsem drugače. Poleg tega so tovrstne skriteže iskali še s sledenjem drobnim popačenjem v tkanini časa in prostora, ki ga povzroči njihova težnost. Tudi to se ni dovolj obrestovalo.

GRAVITACIJSKO LEČENJE Masa ukrivlja svetlobo, so davno tega pogruntali ata Einstein. Natančneje rečeno, masiven objekt ukrivlja prostor in čas v svoji okolici, kar povzroči, da fotoni uberejo drugačno pot okoli njega, kot bi jo sicer. Temu pojavu rečemo gravitacijsko lečenje in je v skrajnih primerih, ko se na kupu zbere res titanska gmota robe, opazno tudi z golim očesom. Najbolj masivne jate galaksij prostor-čas popačijo do te mere, da so podobe za njimi ležečih objektov podolgovate in razobličene. Primer: jata Abell 1689 (na sliki) leži 2,2 milijarde svetlobnih let stran od nas. Vsaka lisa na fotografiji je galaksija, grupacija kot celota pa vsebuje več kot bilijon zvezd. Z ogromno prostorsko lečo, ki jo ustvarja, izostri celo objekte, ki so oddaljeni kar 13 milijard svetlobnih let. To pomeni, da izhajajo iz časa le malo po prapoku! A ne bi jih uzrli, če posredi ne bi bilo temne snovi. Iz velikosti leče so izračunali, da vidna masa znaša le boren odstotek tiste, ki je prisotna in gravitacijsko deluje. Nekaj skritega je na delu, in tega je stokrat več.

Temna tvar - terra incognita objavljeno: Joker 264
julij 2015


sorodni članki