Revija Joker - Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod

In ščepec sedanjosti
Misleči hominidi se torej radi krasimo. Zato, ker je to fino in ker to počnejo ostali. Medtem ko je tatu nekoč oznanjal socialni položaj ali pripadnost kulturni skupini, ima danes bolj prozaično in povečini le še estetsko funkcijo.
In zakaj si kdo želi tinte pod kožo? Enoznačnega odgovora ni. Nekateri zgolj zato, ker je to frajersko. Drugi bi radi na sebi imeli vrezan spomin na epski dogodek ali ljubo osebo ali magari hišnega ljubljenčka. Tretji so navdušeni nad estetizirano stripovsko ali igričarsko ikonografijo in podobami iz popkulture. Četrti posnemajo všečne filmske ali glasbene zvezdnike. Peti najdejo v zbiranju tetovaž svojevrsten sadomazohističen užitek. Šesti iščejo pozornost med so­šol­kami ali spoštovanje med srboritimi avtohtonci v getu. Sedmi bi radi nadaljevali častitljivo tradicijo svojega ljudstva in prednikov. Osmi skušajo zgolj prekriti grdo brazgotino ali moteč kožni defekt. Deveti se v strahu pred socialnim okoljem zafrustrirano skrivajo za podobami na koži. Deseti pa si zavoljo sindroma kratkoročnega spomina vanjo beležijo sprotne zapiske. Šala. Menda ste gledali Memento.

Pri tetoviranju sta na prvem mestu varnost in premišljena odločitev o mojstru, ki mu boš zaupal boleče prepikovanje kože. Delovno opremo bo predhodno steriliziral in z medicinskim lateksom ali posebno folijo ustrezno zaščitil delovni prostor. V nasprotnem primeru odidi drugam.

Nemara so vsem skupni želja po svobodi samoizpovedovanja, potreba po edinstvenosti sredi potroš­niš­ke paradigme konfekcijskih meril, odraz individualnosti in odpora do utesnjujoče konvencionalnosti, alternativa moderne poistovetljivosti in težnja po vzpostavitvi kritične napetosti z okoliškimi umetnostnimi ali izraznimi standardi. Saj vem, slišati je nekoliko domišljavo. Vendar ni mogoče zanikati, da ima okolje do tetovaž in njihovih nosilcev pogosto še vedno nesproščen ali odkrito tabuiziran odnos. Marsikje vladajo predsodki, nerazumevanje, celo zavračanje tovrst­nih ekscesov. Tetovirance nehote in nevede gledamo s previdno distanco, v kateri se skriva potlačeno nerazumevanje. Zakaj, za vraga, bi kdo to storil? Zakaj bi kdo želel biti za vselej ožigosano tele in si nakopati nelagodne poglede mimoidočih, dolgotrajno fotrovo nejevoljo ali zaprta vrata pri morebitnih delodajalcih?

Ko je švicarski kipar in slikar Hans Ruedi Giger za vesoljsko grozljivko Osmi potnik izdelal podobo trdoživega zobatca, bržčas še ni slutil, da bo s tem zaplodil tudi nov, 'biomehanski' slog tetovaž. Ta od­tihmal predstavlja železno klasiko podkožnega okrasja in se je razvil v številne izpeljanke.

Zanimive so nekatere novejše socio-psihološke raziskave, ki so jih čez lužo delali med tetoviranci raz­lič­nih starosti, spola in etnične pripadnosti. Četudi ne bi šlo za statistično značilen vzorec populacije, so ugotovitve vsaj pomenljive, če že ne šaljive. Tisti z neizbrisnim okrasjem naj bi bili za spoznanje spolno bolj poskočni od praznokožcev, v povprečju so bojda mnenjsko neposrednejši in v vsakdanu bolj pripravljeni tvegati. Nadalje naj bi imeli do svojega telesa in zdravja samozavestnejši odnos ter so nasploh bolj sp­roš­čeni v razmerju do lastne javne podobe. Napis na vratih neznanega studia hudomušno pove: "Razlika med človekom s tatuji in tistim brez njih je ta, da je prvemu vseeno, ali ste tetovirani ali ne."

Brhka deklica ima razen uhančka in pirsingov še trendovski obrazni tatu. Nekateri kozmetični saloni takisto ponujajo permanentni make-up, ki ni nič drugega kot trajna upodobitev obrvi ali roba ustnic s tetoviranjem. Slednje tam precej boli.

Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod objavljeno: Joker 263
junij 2015