Revija Joker - Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod

Za prgišče zgodovine
Ob omembi tetovaž se ti verjetno utrne misel na ponosne maorske bojevnike, ob katerih poslikanih telesih in posebej strašljivem obraznem ličenju ('ta-moko') se je pred nekaj stoletji britanski morjeplovec kapitan James Cook bržkone živ usral. Tedanji staroselci Nove Zelandije so kožo dobesedno rezbarili, in sicer z arhaičnim lesenim orodjem - bodičastim poglenelim glavničkom ali dletom iz kosti albatrosa ('uhi'). Po njem so v drobnih sunkih čimbolj enakomerno tolkli z manjšim batom, ki je z zvokom ter samoanskim izrazom za risanje 'ta-tau' podelil ime samemu postopku. V krvaveče kožne žlebiče so nanašali črnikasto smolnato mešanico saj, pepela in vode. Obred prehoda v odraslost ni bil le boleč, temveč zaradi posledične infekcije pogosto usoden. Kožno okrasje je zaznamovalo družbeni status in hierarhični položaj, pogosto je bilo simbol plemenskih od­lič­nikov. Domorodci na Borneu so belopoltemu možu jasno povedali: "Človek brez tetovaž je bogovom neviden."

Peklensko ozaljšani obrazi Maorov so v belopoltih kolonistih vzbujali kolensko tresavico in sprožali mehko blato, dasiravno so si oceanski bojeviteži na ta način formalno izmenjevali rodoslovne podatke tipa 'jaz sem drugi bratranec od svaka od poglavarjeve sosede'. Iz okrašenih glav pokojnikov oziroma trofej premaganih nasprotnikov so z mumifikacijo izdelovali dekorativne artefakte in celo valuto za blagovno menjavo.

Ali pa ti pred očmi zaplešejo podobe rižojedih sukalcev katan in sumljivih tipov brez mezinca na roki, od glave do peta živopisano okrašenih s tradicionalnimi podobami valov, krapov, zmajev ter češnjevih cvetov. Ljubitelji sušijev in uniformiranih šolark so teles­no poslikavo ('irezumi') povzdignili na raven elitne umetnosti, namenjene izbrancem ali plemstvu. Po­dobno je bilo na črni celini ali med z volkovi plešočimi ljudstvi čez lužo, kjer so podkožnemu barvilu marsikod ritualno dodali koščeni nakit, zabrazgotinjeno polt, zanimive pričeske in bojno obrazno palmo.
Pravilno tudi sklepaš, da so se ljudje tako ali drugače radi zaljšali od nekdaj. Že tristo let pred našim štetjem so si severnoameriški Eskimi dobesedno šivali podkožje. To so počeli s koščeno iglo in s sajami prepojeno nitjo iz razvlečenih živalskih kit. Podobno samo­všečni so bili Paziriki, skitsko ljudstvo konjerejcev in pretepačev v evroazijskih stepah med leti 600 do 200 pred Kristusom. V znak mod­rokrvnega rodu so bili pogosto tetovirani tudi Egipčani. Med njimi je zaradi dobro ohranjenih kožnih vzorcev najslavnejša mumija Amunet, visoka svečenica boginje ljubezni Hator. Potetoviran je takisto ledeni mož Ötzi, lovec iz bronaste dobe 3300 let pred našim štetjem, ki so ga mumificiranega našli v Ötztalskih Alpah. Pod levim kolenom ima znamenje križa, nad ledvenim delom trupa pa niz vzporednih linij. Najstarejše znane tetovaže so antropologi našli na dehidriranem truplu izpred 5200 let. To je hvalevredno že zato, ker človeška koža ni med najbolj trpežnimi in trajnimi snovmi.

Japonski 'irezumi' predstavlja v nepretrgano slikovito okrasje odeto telo ter uradno kož­na­to opravo po­ševnooke združbe jakuz, ki jim jo je v mnogih seansah tradicionalno ročno podelil cenjeni mojster te obrti, 'horishi'. Vrzeli v anatomsko oblikovani poslikavi so namenske: tam lahko koža brez sumni­ča­vos­ti pokuka izpod suknjiča. Poznamo različice s polovičnimi dokomolčniki ali take z dolgimi rokavi (full sleeve), ki segajo do zapestja. Tisto, kar je moč skriti pod gvant, prekrivajo kontrastno živopisane podobe, vzete iz kulture Dežele vzhajajočega sonca.

Koža kot platno - ljubezen na prvi vbod objavljeno: Joker 263
junij 2015