Razblinimo za začetek še zadnje sledi predsodkov in morebitnih pomislekov. Tetovaže že zdavnaj niso več le obelež­je zvestobe motociklistični tolpi, tajni mafijski združbi ali zaporniškemu šefu Mihajlu Erektiloviču Okrutnemu. Tudi ne oznanjajo nujno satanistične naravnanosti, pripadnosti uličnemu gengu oziroma naklonjenosti všeč­nemu težkokovinskemu bendu. In še najmanj od vsega pri­ča­jo o tvoji subverzivni, uporniški, kontrakulturni nra­vi, ki naj izziva zgražanje javnosti, jadikovanje staršev ter vihanje snobovskega nosu tiste nazadnjaške sosede.
Govorimo seveda o trajnem telesnem okrasju, ne o začasni poslikavi ali kozmetični muhi nekajdnevnici. Podkožno črnilo je sčasoma preraslo v del trendovskega vsakdana, sodobne estetike popkulture in širše sprejemljive družbene zavesti o pravici, da si poseben. Kar pravzaprav ne drži več, saj je dandanes potetoviran že vsakdo, od holivudskih glumačev, resnih glasbenikov, politikov in športnikov do metroseksualnih žogobrcnikov (khm Beckham khm), državnih uradnikov ter vrhunskih baletnikov. Tetovaža ni več nekdanji izraz drugačnosti. V resnici je postala malodane težnja po enakosti. Statistika, kolikor je dostopna ali verodostojna, je zgovorna: med Američani ima tatu vsak peti, marsikod po svetu je to še pogostejše. Ako se ozreš naokrog, tudi pri nas opaziš čedalje več navdušencev nad podkožno tinto, posebej med mladimi. A spet ne premladimi; vsaj uradno moraš biti polnoleten.

Tatu je lahko čeden telesni dodatek, ki predstavlja življenjsko zgodbo ali je izraz tvoje edinstvenosti. Zahteva odločnost, modrost, malce odpornosti na bolečino in ščepec zdrave pameti.