Revija Joker - Božji korobači

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Božji korobači

Nastop Atile
Še nekaj desetletij prej so bili Huni kozjepastirsko ljudstvo brez počenega groša, katerega moč je izvirala iz surovosti, drugačnega videza in njim lastnega 'blickriškega' vojskovanja. A v sredini 5. stoletja so obvladovali zajeten del Evrope, nagrabili so si veliko bogastvo in postali odločilen igralec v politiki. Nek mislec je tedaj rekel, da so zaradi svoje spremenljive lojalnosti postali “tako gospodarji kot sužnji Rimljanov.” Taki situaciji je vladal Atila, eden najbolj znamenitih vojskovodij vseh časov, o katerem pa je znanega komaj kaj več kot o njegovem ljudstvu. Ne vemo ne kdaj se je rodil, ne kakšen je bil videti. Očividci so poročali, da je bil okruten, majhen in grd ter da je najraje jedel surovo meso. Nek cerkovnik mu je nadel vzdevek šiba božja oziroma po latinsko flagellum dei, saj ga je videl kot božjo kazen zoper grešnost naroda.
Leta 445 je Atila bojda lastnoročno ubil brata in se takoj nato sprl z vzhodnim cesarjem Teodozijem II. Ta mu je odtegnil zlato, zato so se Huni znesli nad Balkanom in med ostalim opustošili Singidunum (Beograd). Cesar je sicer okrepil Konstantinopel in za obrambo zgradil sloviti Teodozijev zid. Toda ko je Atila odločno porazil njegovo vojsko na Galipoliju, se je vdal in raje odprl nov trajnik. Z Zahodom je bil Atila sprva v prijateljskih odnosih, kajti tedanji rimski general in resnični prvi mož države Flavij Ecij je svojo mladost preživel pri njem kot talec. A pakti so kratkotrajni, zlasti če je vmes ženska. Hči takratnega cesarja Valentinijana III. je namreč v izogib poroki s starim senatorjem prosila za pomoč Atilo. Ta je pismo vzel kot poročno ponudbo, zato je od Ravene zahteval njeno roko in s tem pol cesarstva.

Obstaja sicer nekaj upodobitev Atile, a najstarejša je iz renesanse, kakšnih tisoč let po njegovi straho­vladi. Je bil tipičen aziat ali nemara potomec germanske mame ali babice? Nihče ne ve, menda pa je bil majhen, čokat in grd. Tudi njegovo zadnje poči­va­lišče je na nezananem kraju v strugi Donave.

Kakor se zgodba sliši naivna, je resnična. Prijateljstva ni bilo več in Huni so za začetek skozi nemške dežele vdrli v Galijo, ki dotlej še ni bila deležna azijskega vpliva, ter oblegali Aurelianum, kasnejši Orléans. Kakšnih petdeset tisoč poševnookih mož je na katalonskih ravnicah junija leta 451 prestregla prav tolikšna zveza rimskih legij in vizigotskih zaveznikov. Hunom je bojna sreča obrnila hrbet in Atila je bil prvič poražen. Zgodovinarji so enotnega mnenja, da gre za eno najpomembnejših spopadov poznega latinskega veka, kajti ob morebitni zmagi bi Huni svoj vpliv raz­širili v zahodni del Evrope in imeli odlično izhodišče za napad na Italijo. Resnici na ljubo bi tisti dan Rimljani lahko docela uničili sovražnika in verjetno ubili Atilo, če ne bi general Flavij zadnji hip zaukazal umika. Bal se je namreč, da bi Vizigoti brez skupne nevarnosti razdrli zavezništvo in se znova obrnili proti oslabljenemu Rimu.

Božji korobači objavljeno: Joker 260
marec 2015