Revija Joker - Božji korobači

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Božji korobači

Rim na poti navzdol
Ime Huni so Rimljani - nihče ne ve, zakaj - nepoznanim narodom onkraj Volge nadeli že v 2. stoletju. Bili so le omembe vredna zanimivost za devetimi vodami, ki se ni tikala Romulovih sinov. Rimsko cesarstvo je bilo tedaj sicer najbolj obširno, a do ravnic za Kaspijskim morjem je bilo par kraljestev daleč. Vendar tista konjeniška plemena niso poznala obstanka. Prijezdila so iz step centralne Azije, nemara celo z obronkov Mongolije in Kitajske, in čeprav za petami niso imela sovražnika, jih je nekaj vselej gnalo naprej. Ne razis­kovalni duh, prej roparska narava. Sami so obvladali edinole živinorejo, toda zaradi izredne veščine streljanja s konjskih hrbtov so bili jako učinkoviti tako pri pobijanju kot hitrem premikanju. Do pridelkov in vsega ostalega so zato prišli na silo.
V 4. stoletju so se Rimljani že lep čas ukvarjali z not­ranjimi spletkami. Zaradi tega so leta 286 prestolnico preselili v bolj čisti in manj skorumpirani Mediolanum, današnji Milan. Cesarstvo so vsled boljšega obvladovanja prepolovili in celo razčetverili, vendar se to ni izkazalo za državotvorno, saj so upravitelji neprestano rovarili drug proti drugemu. Konstantin do te mere, da se je preostalih treh kratkomalo znebil in leta 337 deželo absolutistično povezal pod eno samo žezlo. In vnovič premaknil center moči, tokrat v Novi Rim na bosporsko ožino. A ves ta čas političnih igric in notranjih bitk, ki so spodkopavale moč države, so se mejaši krepili, povezovali ter vse bolj pritiskali. Huni so namreč v drugi polovici stoletja prečkali Volgo in nato Dnjepr ter se po poti okrepili s podreditvijo nomadskih Alanov. Prvi 'Evropejci', ki so jih skupili, so bili leta 376 Ostrogoti, takoj za njimi pa še njihovi zapadnejši bratje Vizigoti, oboji v zakarpatskih de­že­lah na ozemlju današnje Romunije. Še pred koncem stoletja so Huni prišli do Donave, kjer se je pričela rimska uprava.
Koliko jih je bilo, ni jasno, toda njihova aziatska podoba in neubranljivo lokostrelsko vojevanje sta staroselske prebivalce pognala v brezglav beg proti zahodu. Pri tem ni šlo za urejeno vojsko pod enim praporom, marveč za nebroj klanov, povezanih v neustav­ljivo plenilsko silo. Kot skupnost so bili nadvse primitivni in kronisti so jih opisali kot hudiče na konjih, ki so brez milosti požigali in pobijali. Nič jim ni bilo sveto in ves čas so se selili. Zahod se jim je takrat zdel še pretrd oreh, zato so se obrnili proti Vzhodnemu cesarstva. Konstantinopla se niso dotaknili, saj so šli okoli Črnega morja, so pa povzročili nemalo gorja po Kapadokiji, Armeniji in vpadli celo v iransko kraljestvo Sasanidov. Šele tam so na nedoločljivem kraju v Iraku doživeli prvi poraz, zato so vrnili v nižave vzhodne Evrope.

Azijski oziroma kompozitni lok je orožje, kakršnega Evropa ni poznala. Ogrodje iz lesa in rogov je bilo obrnjeno v drugo smer, v obliki črke C, in šele s tetivo je nastala črka D. To je sicer pomenilo nepres­tan velik pritisk, zaradi katerega je bil rok uporabe krajši. Po drugi plati pa je zadostno energijo ustvaril že majhen poteg. Lok je bil lahko krajši, kar ga je nare­dilo idealnega za rabo s konja. Vseeno je moral biti lokostrelec izvežban, saj je jezdil brez rok in puš­čice sprožal, ko je bil konj z vsemi nogami v zraku.

Božji korobači objavljeno: Joker 260
marec 2015