Več rotorjev za zmago
Vojaški droni res okupirajo televizijske novice in bolj burijo domišljijo kot tisti, ki nikogar ne ustrelijo. Toda upati gre, da se bo večina ljudi več srečevala s slednjimi. Civilni brezpilotniki so v resnici domače stvarce, saj so se razvili iz maketarskih frčal na daljinsko vodenje, s kakršnimi pozira odraslejša mularija in mlajši po srcu. Na mestu je vprašanje, zakaj do­živ­lja­jo eksplozijo ravno sedaj, če pa se s krilatimi elekt­rič­nimi modelčki zabavamo že desetletja. Odgovor se glasi, da do razmaha prej ni moglo priti, kajti zanj se je moralo poklopiti več tehnoloških iznajdb.

Kdo potrebuje udomačenega ptiča, če imaš lahko mikrotrota, ki uboga na ukaz in se ti ne podela na glavo? Šalo na stran, takšno kitajsko igračko dobiš za okrog petdeset evrov. Med mladino so postale podobna modna muha kot nekoč avtočki.

Prva je poceni računalniško krmiljenje propelerjev. Zaradi njega so konstruktorji na eno šasijo lahko naposled montirali več vijakov, s čimer smo dobili multikopterje, od katerih so najbolj razširjeni četvero- in šesterorotorniki. Ko imaš enkrat toliko propelerjev, lahko smer, naklon in višino letalnika določaš zgolj z različnimi hitrostmi njihovega vrtenja. Zaradi tega odpadejo smerni vijak in zapleteni mehanizmi nagiba propelerskih listov v običajnem helikopterju. Se pravi tisto, zaradi česar je bilo vzdrževanje take makete svojčas nezanemarljiv podvig, primeren le za predane navdušence. Kvadrikopterji imajo manj gibljivih delov in so zato povrhu cenejši. Več propelerjev torej ni frajerstvo, marveč ključna začimba teh naprav!

Pred desetletjem je bil takle prizor rezerviran za tis­te, ki so si lahko privoščili helikopter ali letalo. Snemalni droni pa skorajda sleherniku omogočajo, da na svet pogleda z višine, in izkušnja je za mnoge pre­lomna. Upajmo, da ne bo po-lomna.

Druga potrebna veja napredka se tiče razvoja digitalne fotografije, ki je kamerice stisnila na velikost današnjih goprojev, ki jih lahko enostavno montiraš na leteči stroj. S tem troti postanejo odlični nosilci zajemalnikov posnetkov oziroma kar sami po sebi leteče kamere. Ta hip je to njihova daleč najbolj značilna vloga. Tretja potrebna noviteta je bil prihod zanesljivej­ših brezžičnih povezav. Šele ko so dali vkup vse te tri naštete tehnične elemente, so dobili na mizo naprave, ki so gonilo buma civilnih trotov. Na njihovi os­novi nastajajo tako cenene igrače, ki bolj kolebajo kot letijo, in robustni profesionalni izdelki. Tak je phantom kitajske firme DJI, trenutno pojem med (pol)­profesionalnimi snemalci iz zraka.

To ni oglas, toda kitajskemu DJIju se ima dronovska scena zahvaliti za marsikaj. Njihovi poceni in zmogljivi letalniki so pošteno razburkali trg in te stroje napravili dosegljive privatnikom ter tistim, ki se ne ukvarjajo s profesionalnim snemanjem iz zraka. Predvsem ponujajo spodobne avtopilote, ki jih je bilo treba prej za megalomanske vsote kupovati pri drugih, večinoma vojaških podjetjih, ki tehnologijo nerada oddajajo.