Revija Joker - Droni: nežive ptice na nebu

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Droni: nežive ptice na nebu

Za sleherno vlogo
Plenilci in njihovi večji nasledniki MQ-9 reaper so v bistvu le majhen del brezpilotnega repertoarja vojska. Te uporabljajo sila različne drone, ki se ločijo predvsem po velikosti, s čimer jih prilagodijo vojaškim enotam. Ameriško strateško poveljstvo na primer uporablja največje reaktivne letalnike global hawk, ki izvidujejo z višine skoraj dvajsetih kilometrov. Na poti proti manjšim oddelkom greš mimo predatorjev in izraelskih heronov, ki vzletajo z letališč kot navadna letala, do manjših RQ-7 shadow, ki so bliže modelč­kom na daljinsko. V zrak jih poženejo z rampe ali tovornjaka, da četi povedo, kaj je za sosednjim hribom. Še manjši so aviončki, ki jih soldat zaluča kar iz roke, da pogledajo, kaj je za vogalom hiše. V laboratorijih pa je že robotski mrčes, ki se bo tihotapil skozi reže pod vrati!

Prostor predatorjevega operaterja je tih in zaprt pred okolico. Poleg sebe ima le enega sodelavca, včasih pa je kar sam. Pogleda naokoli ni, zgolj kopica zaslonov, ki prenašajo sliko iz dronovih kamer. Tistim pilotom, ki so se nadejali letenja s pravim letalom, nakar so jih stlačili v to vlogo, je najhuje in tod redko zdržijo več kot leto dni. Mimogrede, zamik med ukazom in izvršitvijo je vojaška skrivnost, a naj bi znašal do dve sekundi.

Skladno z raznovrstnostjo se razlikuje zahtevnost nad­zora. Najmanjše letalnike pešak upravlja z ročne pos­taje, kot bi krmilil igračo. Največji pa terjajo obsežno kabino z dvema pilotoma, nastanjeno v klimatiziranem kontejnerju sredi velike vojaške baze. In mnogo operaterjev, ki se v osem- do dvanajsturnih izmenah menjajo na sedežih, vse dokler je naprava v zra­ku. Na prvi pogled bi mislil, da je pilotiranje stroja na drugi strani oble sanjski poklic, sličen videoigrici. Toda v resnici gre za duhamorno in naporno početje, saj ti nadzorniki devet desetin časa buljijo v monitorje, na katerih se ne zgodi popolnoma nič.

RQ-7 shadow je tipični predstavnik srednje velikega drona, kakršnega soldatje izstrelijo na licu mesta za izvidovanje. Čez krila meri nekaj čez štiri metre in stane tri četrt milijona dolarjev. Večina postavke odpade na optiko, s katero lahko šest ur opreza za sovražnikom. Kot večina takih trotov uporablja Wanklov motor, ki je lažji od klasičnega batnega.

Čeprav so današnji avtopiloti zelo zmogljivi in deloma avtomatizirajo delovanje UAVjev, je politika povsod po svetu nenaklonjena robotom, ki bi jih prepustili samim sebi - še posebej, če lahko streljajo. Zato mora biti za krmilom vselej človek, ki spremlja dogajanje in prevzame odgovornost za to, kar trot v tistem trenutku počne. Če na primer na ukaz od zgoraj razstreljuje otroke, to kontrolorji vidijo na topotni kameri, kar ni prijetno. Namečkoma ta skupnost kljub činom, ki so enaki pilotom pravih letal, velja za nižjo kasto. Ni čudno, da je pojavnost nezadovoljstva in psihičnih težav med njimi višja kot drugod.

Za majhne ročne vojaške robotke se je udomačilo ime 'throwbot', saj večinoma letijo skozi okna v sovražna poslopja. Zato morajo biti robustni, dasi ni nujno, da preživijo. Niso oboroženi in jih ponavadi zalučajo tik pred vdorom, da zmedejo sovražnika.

Vojska tudi pri manjših dronih uporablja več krilatih primerkov kot večrotornikov. Razlog je v njihovem daljšem času leta, ki pri RQ-11 ravenu na sliki zna­ša poldrugo uro, pri multikopterjih pa petkrat manj. Vendar slednji pristajajo bolj elegantno.

Droni: nežive ptice na nebu objavljeno: Joker 259
februar 2015