Zračni morilci
Dogodek je državo pod Davidovo zvezdo trdno vkopal na področje brezpilotnikov kot enega od dveh vodilnih igralcev, poleg Združenih držav. Zelo zanimivo je, da se je takšno razmerje ohranilo skoraj do današnjih dni. Še pred petimi leti sta si ZDA in Izrael skoraj polovično delila svetovni trg vojaških trotov, dočim je imela Evropa le nekajprocentni delež. Rusi kljub srditi tekmi z Natom svojih brezpilotnikov v hladni vojni niso pripeljali dlje od izvidniških letalnikov, ki so se obnašali podobno kot firebeeji. Evropa pa je bila kratkomalo lena in prerazdrobljena, zato je kupovala izdelke pri Američanih ter Izraelcih. Šele v zadnjih letih so se letalski koncerni stare celine zdramili, ko je ameriška vojna proti terorizmu v ospredje postavila ubojne trote.

Predator zmore nositi le dve raketi hellfire, dočim ima tale reaper kar sedem pritrdišč, na katere lahko poleg peklenskega ognja in drugih raket pripnejo še bombe in celo protiletalske izstrelke za samoobrambo. V krogli pod nosom sta toplotno kukalo za opazovanje in laser za označevanje ciljev, v buli nad njo pa je skrita navzgor obrnjena antena za povezavo s sateliti. Prav ta omogoča krmiljenje drona s kateregakoli konca Zemlje.

Toplotnim kameram dronov, ki zaznavajo telesno toploto in vidijo ponoči, se je zelo težko skriti. Tovrstno letalo lahko v trdi temi skoraj neslišno kroži nad prizoriščem. Če nasprotnik nima pravih senzorjev, da bi ga zaznal, kar običajno velja za gverilce, sploh ne ve, kaj in od kje ga je zadelo.

Prve zloglasne UAVje MQ-1 predator, ki polnijo televizijske zaslone, je ameriška vojska prejela že leta 1995. Satelitska povezava jim je omogočala, da jih je pilot vodil s kateregakoli dela sveta. Tudi če so vzletali iz Iraka, so ukazi lahko prihajali iz osrčja Zdru­že­nih držav, na primer letalske baze Nellis blizu Las Vegasa. A vendarle so ostre zobe v obliki vodljivih raket hellfire dobili šele leta 2001 v Afganistanu.
Predatorji oziroma plenilci so bili imenu navkljub sprva izvidniški zrakoplovi. Gre za propelersko gnane naprave z najvišjo hitrostjo dobrih dvesto kilometrov na uro, katerih glavna odlika ni urnost, marveč spo­sobnost, da na višini več kilometrov brez pristanka krožijo ves dan, dočim lahko običajni lovski bombniki največ par ur. Zato niso primerni za neposredno so­očanje z dobro oboroženim nasprotnikom. Toda v Afganistanu so se Američani spoprijeli z gverilci Al Kajde, ki niso premogli zračne prevlade. Zato so predatorji lahko prežali iz zraka na zmuzljivega nasprotnika, ki se je skrival v jamah in med civilisti.

Droni srednje velikosti, ki vzletajo z ramp, nemalokrat ne znajo pristati na neravnem bojišču. Zato jih je treba uloviti s takšno mrežo, ki je standardni del arzenala njihovih mehanikov. Na fotkah tega osebja večinoma ne vidiš, ker so v ospredju piloti. A vzdr­že­valcev je običajno na bojišču največ.

Dodatna lastnost oboroženih dronov (ali UCAV - Unmanned Combat Aerial Vehicle) je, da na videz predstavljajo manjšo nevarnost za suverenost držav. Zaradi tega ameriške zaveznice laže zamižijo na obe očesi, ko na njihovem ozemlju rakete letijo v teroriste. Tretjega novembra 2002 je predator zraketiral prvo tarčo v Jemnu izven vojnega območja, kar je bil precedens. Začela se je zlovešča doba 'usmerjenega pobijanja' tistih, ki sta jih administracija Združenih držav in obveščevalna služba CIA označili za nevarnost ameriški suverenosti. Po domače - za teroriste. Spričo politične, pravne in moralne spornosti početja ter domnevno mnogih civilnih postranskih žrtev so predatorji trotom nadeli zelo negativen prizvok.

Večina dronov strmoglavi zaradi tehnične napake in ne sovražnika. Od leta 2001 je tako klavrno kon­čalo več kot štiristo večjih ameriških strojev! A kar bi bila pri pilotiranih letalih povsem nepojmljiva številka, je tu prebavljivo. Posamezen predator stane štiri milijone dolarjev, lovec F-16 petkrat toliko.