|
Kvadrikopterji v rokah
Nadzorni radijski signali uporabljajo iste frekvence kot preostala elektronika, torej 2,4 in 5,8 gigahercev. Zaradi tega mora biti pilot skrajno previden v naseljih, kjer so motnje lahko usodne. Letanje teh zrakomlatov pod višino streh hiš je tvegano in odsvetovano. Za povrh dotični letalniki ne marajo močnejšega vetra, njihova odpornost nanj pa je neposredno sorazmerna ceni, ki jo zanje pljuneš. Pogrošnega AR.drona nam je na testu že rahla sapica poslala v tri krasne, dočim lahko phantom 2, ki v najosnovnejši različici stane šeststo evrov, z naprednejšim avtopilotom za uravnoteženje ob sunkih prenaša pihanje s hitrostjo petdeset kilometrov na uro. Letalnik krmilijo s postajo z ročicami, na katero so našvasani zasloni kamer. Občasno se nadzora lotita dva človeka - eden upravlja let, drugi pa kamero, da se lahko čisto posveti kakovosti posnetka. Dražji modeli imajo anteno za GPS. Nanjo se naslanja avtopilot, s katerim je moč avtomatizirati 'misijo' in z računalnikom na karti določiti točke, ki naj jih besno snemajoč obišče, preden se vrne. Če le ni vmes kakšnih nepredvidljivosti. Ceneni primerki uporabljajo le primitivnejše senzorje, kot je na primer ultrazvočni višinomer, ki ga hitro zmedeš z mahanjem pod letalnikom. Fantomi in dražja druščina imajo poleg tega barometrični višinomer, ki glede na zračni tlak meri nadmorsko dvignjenost. Kljub temu naj trota ne bi približeval stenam na manj kot pol metra, sploh ne v vetru, ki pri hišah oblikuje nevarne tokove. Prav kvaliteta avtopilota je ena ključnih reči teh naprav, ga je pa moč običajno nadgraditi, saj ima obliko škatlice s čipovjem in naloženim programjem.
|
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Lej mami, brez pilota! ![]() Nehvaležna prva vloga ![]() Delovne čebele ![]() Zračni morilci ![]() Za sleherno vlogo ![]() Nevidneži na obzorju ![]() Vozeče in plavajoče sorodstvo ![]() Več rotorjev za zmago ![]() Kvadrikopterji v rokah ![]() Storitve prihodnosti ![]() Frčeči cegli ![]() Troti roboti ![]() |
|