Kvadrikopterji v rokah
Fantomi in multipropelerska druščina počez merijo nekaj decimetrov in tehtajo od enega do dveh kilogramov. Nasprotno od predatorjev, ki lahko grozljivo dolgo ostanejo zalepljeni na nebo, je njihov letalni čas sila omejen. Znaša kvečjemu od petnajst do dvajset minut in če ga želiš podaljšati, moraš nanje navesiti več baterij. S tem pa si ob koristni tovor in letalne zmogljivosti. Antene omogočajo nadzor tam od petsto metrov do kilometra, zatorej bo zrakoplov večidel v pilotovem vidnem polju. (Itak je prva reč, ki jo navdu­šenci napravijo, prirejanje anten za podaljšanje dosega.) Ponavadi ima montirani dve kameri. Prva je snemalna, stabilizirana na vrtljivem podstavku, da sunki vetra in podobne motnje ne vplivajo na sliko. Druga je fiksna letalna, ki operaterju pove, kam jo trot maha.

Idejo transporta z droni so hitro vzeli za svojo dubajski šejki. Ta hip z njimi testno prevažajo dokumente med nekaterimi visokimi vladnimi stolpnicami, že za bližnjo prihodnost pa načrtujejo hitro dostavo osebnih dokumentov na dom in slično. V februarskih dneh je tamkaj potekal prvi 'svetovni pokal' dronov – njihov natečaj za civilne ideje.

Nadzorni radijski signali uporabljajo iste frekvence kot preostala elektronika, torej 2,4 in 5,8 gigahercev. Zaradi tega mora biti pilot skrajno previden v naseljih, kjer so motnje lahko usodne. Letanje teh zrakomlatov pod višino streh hiš je tvegano in odsvetovano. Za povrh dotični letalniki ne marajo močnejšega vetra, njihova odpornost nanj pa je neposredno sorazmerna ceni, ki jo zanje pljuneš. Pogrošnega AR.drona nam je na testu že rahla sapica poslala v tri krasne, dočim lahko phantom 2, ki v najosnovnejši različici stane šeststo evrov, z naprednejšim avtopilotom za uravnoteženje ob sunkih prenaša pihanje s hitrostjo petdeset kilometrov na uro.

Pri igračah, kot je pred časom opisani AR.drone, opevajo možnost krmiljenja s tablico ali telefonom. To se zdi tehnofrikom hudo kul. Toda resnica je ta, da za samozavesten nadzor potrebuješ analogne ročice, kajti tapkanje po zaslonu oziroma nagibanje ploščice se ne obnese. Je pa naveza kul za dajanje koordinat letalniku, ako le-ta vključuje orientacijo. Kmalu bo to privzeto, saj droni postajajo čedalje bolj samostojni.

Letalnik krmilijo s postajo z ročicami, na katero so našvasani zasloni kamer. Občasno se nadzora lotita dva človeka - eden upravlja let, drugi pa kamero, da se lahko čisto posveti kakovosti posnetka. Dražji modeli imajo anteno za GPS. Nanjo se naslanja avtopilot, s katerim je moč avtomatizirati 'misijo' in z raču­nal­nikom na karti določiti točke, ki naj jih besno snemajoč obišče, preden se vrne. Če le ni vmes kakšnih nepredvidljivosti. Ceneni primerki uporabljajo le primitivnejše senzorje, kot je na primer ultrazvočni viši­no­mer, ki ga hitro zmedeš z mahanjem pod letalnikom. Fantomi in dražja druščina imajo poleg tega barometrični višinomer, ki glede na zračni tlak meri nadmorsko dvignjenost. Kljub temu naj trota ne bi približeval stenam na manj kot pol metra, sploh ne v vetru, ki pri hišah oblikuje nevarne tokove. Prav kvaliteta avtopilota je ena ključnih reči teh naprav, ga je pa moč običajno nadgraditi, saj ima obliko škatlice s čipovjem in naloženim programjem.

Doslej je bil fotoaparat tisti, ki je ovekovečil potovalne podvige. Snemalni trot, kakršen je DJI inspire 1 na sliki, prizorišča zaobjame iz mnogih drugih zornih kotov. Komur gredo na jetra facebookove fotke kosil in počitnikovanj, naj se pripravi.