Revija Joker - Ko zapoje čip

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Ko zapoje čip

Shiptune za vedno
Neki psihiater je v isti sapi s chiptunom omenjal sindrom Petra Pana. Dvomljivci radi pravijo, da smo tisti, ki smo odraščali ob game boyu, poslednja generacija, ki prek tovrstne muzike fura nostalgijo. Toda mularija, ki se razmetava na žurih, je dokaz, da ni tako. Po vseh teh letih čiptjun ne kaže, da se bo izpel, in prihodnost je široko odprta. Pripadniki scene so zvesti in skupnost je tesno povezana, zlasti pa ne manjka ljubezni in predanosti. Ker je retro trenutno blazno in, prodira tudi v popularno glasbo, kjer sem in tja slišiš kakšen 'blip'. Gotovo si zasluži pozornosti. Upamo le, da ga industrija ne bo skazila s svojim pohlepom, kot je denimo storila z dubstepom.

Tak je vmesnik LSDJa, najbolj razširjenega programčka za ustvarjanje na game boyu. Privaditi se moraš samosvojosti, pri čemer neroden nadzor s križcem in štirimi gumbi ni v pomoč. A ko ustvariš prvih nekaj sekund muzike, je občutek zmagovalen.

Elektronska glasba se z napredkom tehnologije vselej razvija in napreduje. Prav neverjetno je, da enako poč­ne čipmuzika, ki iz tako skromne osnove izcimi takšno mavrico milozvočja, kljubuje omejitvam in nenehno preseneča z mešanjem žanrov ter odkrivanjem skritih zmožnosti antične železnine. Kar imejte kompleksno programje, ki je uporabniku prijazno in zna z dvema klikoma proizvesti neskončno različnih zvokov, a mu vseeno ne uspe uiti generičnosti. Imejte dubstep, Guetto in Aviciija, mi pa bomo imeli game boy. Vedno boš od daleč spoznal njegovo žlahtno pis­kanje.

Žurke s čipmuziko so energične in raznovrstne. Žanri segajo od poskočnih in razbijaških prek ambientalnih in avantgardnih do rockersko naravnanih. Spremlja jih VJ, ki skrbi za pikslaste projekcije.

Ko zapoje čip objavljeno: Joker 259
februar 2015