Revija Joker - Ko zapoje čip

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Ko zapoje čip

Čarobna začimba
Dinozavrski hardver, ki je osnova za chiptune, je prilagodljiv in virtuozi so iz njega izvlekli nenavadno širok razpon zvokov. Ne škodi, da je dostopen - marsikomu se v kleti valja star game boy ali NES oziroma te naprave itak stanejo bakšiš. Osnove muziciranja pa so zavoljo skupnosti in tutorialov kljub nerodnosti hitro priučljive.
Če si odraščal v sedemdesetih ali osemdesetih letih minulega stoletja, ti bo čiptjunasti zven takoj poznan. Je pa seveda vprašanje, koliko si nostalgičen. In ali je vse skupaj eno samo komajda poslušljivo piskljanje, če nisi. Mogoče, vendar za chiptune gibanjem stoji filozofija, ki seže globlje od tripanja na igrice iz otroštva. Retro privlačnost je le eden od mnogih razlogov za udejstvovanje, med katerimi je tudi uporništvo zoper moderno tehnologijo. Nadalje je tu izziv, da zaobideš omejitve prazgodovinske opreme. In nenazadnje je enostavnost pač privlačna. Le poglej, kako lahko zažiga punk komadič, sestavljen iz treh akordov!

Anamanaguchi so lušten bend, ki žaga ob spremljavi NESa in igralnega dečka. V živo je sicer s konzolami tež­ko nastopati, zato večinoma vidiš klasične DJe, ki sukajo s CD-predvajalnikov oziroma računalnika.

Dokaz, da se taka muzika odlično znajde kot dodaten inštrument v marsikakšni zvrsti, je mnoštvo talentirancev, ki so jo s pridom vpletli v svojo identiteto. Ogromen bend je denimo Atari Teenage Riot, pionir žanra digital hardcore, ki se že dve desetletji zanaša na atari ST. Z njim izdela velik del beatov, ki rabijo kot podlaga za distorzirano kričanje na energičnih koncertih. Vendar ATR še zdaleč niso edini. Kplecraft z Japonske so v enačbo dodali saksofone in bobne, The Depreciation Guild kitare, Rainbowdragoneyes pa ob radostnem piskanju igralnega dečka metalsko kruli v mikrofon. Bizarno in neposlušljivo? Ravno nasprotno, kontrast ustvari divje všečno zmešanko.

Na YouTubu najdeš malce starejši dokumentarni film Reformat the Planet, ki se vrti predvsem okoli prvega festivala Blip v ZDA in je vreden ogleda. Nato ga lahko primerjaš z lanskoletnim Europe in 8 Bits, ki je bolj splošen in osredotočen na evropsko sceno. V njem spoznaš norca s fotke, ki na odpadih brska za kosi, iz katerih sestavi inštrumente.

Ob koncu devetdesetih so bendi, kot so The Minibosses, s klasično rockersko postavo udejanjali priredbe glasbe iz iger. Podobno so štartali Machinae Supremacy, ki so v powermetalsko zasedbo vpeljali SID-muziko in s tem ustvarili nov podžanr, 'SID metal'. (SID je drugače zvočni čip v C64.) Hudo popularni so še Anamanaguchi, inštrumentalna indie rock zasedba, ki žaga ob spremljavi NESa in game boya. Slišati si jih mogel v igrah Bit.Trip Runner in Scott Pilgrim vs. The World. S pomočjo Kickstarterja so pred kratkim posneli album in v vesolje poslali kospice.

Albumi med seboj tekmujejo, kateri bo imel bolj pisano pikslasto naslovnico. Sodelovanje pixelartistov in čiptjunašev je zato stalnica. Na desni je grafika z moje čipmuzično obarvane kompilacije, ki jo je ustvaril Retro.

Ko zapoje čip objavljeno: Joker 259
februar 2015