Revija Joker - Zora sodnega dne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora sodnega dne

Apokalipsa v umetnosti
Vse od Janeza naprej je človeštvo fascinirano nad poslednjimi dnevi. Na podlagi njegove knjige je nastalo ničkoliko umetniških del, od znanih biblijskih ilustratorjev Doreja in Dürerja do srhljivih peklenskih podob Hieronimusa Boscha. Božanska komedija je v verzih plastično predstavila grozote, ki bodo prilezle na plano ob božjih trombah. Dve tisočletji krščanstva sta apokalipso vtisnili v našo in tuje kulture tako močno, da se marsikatere reference v pogovornem jeziku niti ne zavedamo več.
Ob tem si ves čas izmišljamo nove, kar tako, za zabavo. Vlečejo nas filmi katastrofe, ki so se prvikrat pojavili v sedemdesetih in jih dobivamo v paketih. Armageddon in Deep Impact sta si ogledala asteroide, Volcano in Dante's Peak ognjenike. Režiser Roland Emmerich je poskrbel tako za vesoljce (Dan neodvisnosti) kot naravne katastrofe (2012, Day After Tomorrow). Reign of Fire je moderni London prepustil zmajem, Pacific Rim pa svet pošastim iz druge dimenzije. Podobna bo letošnja Godzila. Zombiji so trenutno na višku popularnosti z Walking Dead, World War Z in 28 Days Later, pa s špili Day Z, Resident Evil in nenazadnje Call of Duty.

Zlati standard za postapokaliptično podobo sveta je avstralski film Mad Max s takrat še hudo mladim Melom Gibsonom v naslovni vlogi. Najbolj očitno se je pri njem navdihoval Fallout, kjer sta ledrasta jakna brez enega rokava in odžagana puška prva prava kosa opreme. Iz drugega dela, ki nosi podnaslov Road Warrior, pa je ušel pasji spremljevalec Dogmeat.

Postapokaliptični žanr je še bolj uspešen od tistega, ki obravnava uničenja. Očitno nas zanima, kaj se zgodi potem. Mad Max, Fallout, Wall-E. Vsak ima lastno kataklizmo, ki zgodbeno ni bistvena, saj je zgolj priprava terena za tisto, kar čaka glavnega junaka. Ker ljudje obožujemo preživele. Ker nam njihove zgodbe dajejo upanje, da bi v primeru podobnega dogodka preživeli tudi sami. Oziroma ga jemljejo, denimo fantastični Children of Men, v katerem človeštvo iznenada postane sterilno, in Planet opic, kjer spremljamo vzpon nove prevladujoče vrste. Ali pa postavljajo neprijetna moralna vprašanja. Hunger Games in Enderjeva igra sta že taka. Morda slednji še bolj, ker se ne ukvarja z uničenjem lastnega, marveč tujega sveta. Ko smo mi tisti zavojujoči, grozni vesoljci.
Kakor je prav. Naloga umetnosti je, da nam drži zrcalo, na podlagi fiktivne pripovedi ali podobe zbudi konkretna vprašanja in nas opomni, da smo zvečine kovači lastne usode. Kar verjetno je, da se bomo do bridkega konca pripeljali sami. Ne bo nas pokončalo nebesno telo ali zlobni Nezemljani. In skoraj zagotovo padec ne bo podoben Janezovi viziji ter še manj Ragnaroku. Na nas je, da se mu izognemo, kakor so nam pred več tisočletji svetovali že Egipčani. Karkoli drugega bi bila res slaba ideja.

Kolikšna je verjetnost, da nas bodo zavojevala tuja bitja? Znanstvenik Stephen Hawking je pred nekaj leti razburkal duhove, ko je izjavil, da se mu zdi tovrsten scenarij povsem mogoč. Morda ne za časa naših življenj, saj bi v tem primeru najbrž že našli vsaj kako sled drugih inteligentnih bitij, čeprav s programom SETI strmimo le v slab odstotek neba. Čez kakih tisoč let pa bomo bržda brez težav brzeli po vesolju in neizogibno šli kaki vrsti hudo na živce. Če se prej seveda ne bomo fentali sami.

Zora sodnega dne objavljeno: Joker 249
april 2014