Revija Joker - Zora sodnega dne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora sodnega dne

Lahko preživimo kataklizmo?
Naš planet je zaprt ekosistem, ki se zna uravnavati sam, kar velja tudi za življenjske oblike. Najdemo jih na najbolj ekstremnih krajih in praktično nemogoče je, da bi lahko izbrisali čisto vse. Tudi v primeru, da Zemljo povsem razstrelimo, za kar bi bila potrebna nepredstavljiva količina energije, bi na ostankih znala preživeti kaka bakterija. Te se znajo hitro prilagoditi in množiti ob še tako neugodnih pogojih. Pred dvesto milijoni leti je v permski katastrofi, ki jo je sprožil bodisi meteor, bodisi udar supernove, izumrlo devetdeset odstotkov živih bitij na planetu. Drug tak primer so ledene dobe, cik­lič­ni dogodki v planetarni zgodovini, ki pa so kljub st­raš­ljivemu prizvoku do življenja še kar prijazne. Bo že držalo, saj trenutno še živimo v ledeni dobi, ki se je pri­čela pred dvema in pol milijonoma let. Da se razumemo, geološko gledano je ledena doba obdobje, ko imamo na polih in v gorah večni led in sneg. Ko izgineta, se prične tako imenovana interglacialna doba. Tokratna, ki je zadnji vrhunec doži­ve­la pred 22.000 leti, gre h koncu. Ledeniki se od tedaj umikajo, kar nekako sovpada z vzponom civilizacije in selitvijo v severnejše kraje. Ironično je to najmoč­nej­ši argument tistih, ki zanikajo človekovo odgovornost za globalno segrevanje. Kakorkoli, na višku ledene dobe ima območje ob ekvatorju vremenske razmere, podobne trenutnim slovenskim, v interglacialnem obdobju pa bo podobno udobno na severu.

Čeprav morajo imeti filmi določeno kreativno svobodo, znajo pri prizorih globalnih katastrof smešno pretiravati. Tako v 2012 zaradi mutiranih nevtrinov ameriško obalo zalije sto metrov visok val, nakar pljuskne celo po Himalaji, kot vidimo na plakatu. Za primerjavo, cunami v Indijskem oceanu leta 2004, ki je pobil četrt milijona ljudi, je v višino meril \'borih\' trideset metrov, pa velja za najhujšega v znani zgodovini. Približno toliko je meril val, ki je po potresu na Kreti leta 365 zgrmel na Aleksandrijo. No, na Aljaski je leta 1958 v ozkem zalivu dosegel kar 500 metrov.

Konkretno vprašanje je torej, ali lahko svetovno katastrofo preživimo ljudje. Prvi zapis o dogodku, ki naj bi izbrisal življenje na Zemlji, je vesoljni potop. V Bibliji preberemo, da je Noe na roke stesal barko, dolgo približno sto petdeset metrov in nanjo spravil nekaj tisoč živali ter dovolj hrane, da so preživele celo leto. Baje mu je futranje vzelo toliko časa, da vmes sploh ni spal. Nazadnje je nasedel na gori Ararat in spustil goloba, ki mu je prinesel oljčno vejico. Če vam ni do branja Svetega pisma, si boste legendo lahko ogledali v filmu, ki prihaja v kina letos. Verjetno ni treba raz­la­gati, da zgodba znanstveno ne drži vode. Arheologi so Ararat prečesali podolgem in počez in niso našli nobenih sledi o barki, ki bi bila tako ali tako premajhna za vso domnevno živino ter hrano. Vendar poplavo najdemo še v drugih starodavnih zapisih, recimo v epu o Gilgamešu, in teorijo o visokih vodah potrjujejo geologi, le da jih postavljajo malo bolj v preteklost.

Pred štirimi leti je islandski vulkan Eyjafjallajökull z bruhanjem pepela za cel teden prizemljil letalski promet. Oblak je nekaj dni prekrival skoraj celotno Evropo. A vremenkih posledic nismo opazili, saj je šlo za manjši izbruh. Pred dvesto leti je pacifiški vulkan Tambora izbljuval toliko pepela, da je oblak zakril sonce in po svetu povzročil leto brez poletja. Supervulkan Toba pa je pred 70.000 leti planet ovil v desetletje zime. Ne lava in skale, pepel je tisti, ki je apokaliptičen.

Imamo pa več dosti bolj preverljivih zapisov, kaj vse je človeštvo preživelo. Recimo natančen popis izbruha vulkana Vezuv, ki je antične Pompeje prekril z več metri pepela. Ta je bil šibkejši od izbruha There (Santorinija) 1500 let pred našim štetjem, ki je zdesetkal minojsko civilizacijo na Kreti, da so si jo podjarmili Mikenci. Oba pa sta ništrc v primerjavi s indonezijs­kim supervulkanom Toba, ki je pred 70.000 leti povzro­čil deset let trajajočo vulkansko zimo in bojda zni­žal človeško populacijo na borih deset tisoč osebkov. V Ognjenem obroču je tudi vulkan Tambora, čigar izbruh leta 1815 je povzročil znamenito 'leto brez poletja' 1816 in najhujšo lakoto na severni polobli v tistem stoletju. Eksplozija Krakatoe slabih sedemdeset let kasneje se je ob tem zdela nedolžna, čeprav je v njej smrt našlo okrog 40.000 ljudi in so jo slišali v krogu pet tisoč kilometrov.

Verjetno najlepše ohranjen krater je Canyon Diablo v Arizoni s premerom slabih dveh kilometrov. Povzročil ga je petdeset metrov velik meteor, torej nekoliko manjši kot tisti v Tunguski. V obeh dogodkih se je sprostila podobna količina destruktivne energije, približno deset megaton ali za šeststo hirošimskih bomb. Med njima je minilo približno 50.000 let in znanstveniki predvidevajo, da je to kar točen podatek, kako pogosto nas doletijo tako veliki kamni. Naslednjega bomo torej čakali še kar nekaj časa. Se pa lahko zgodi, da prej dobimo dosti večjega.

Znanstveniki predvidevajo, da bi bile posledice podobne po totalni atomski vojni. Atomsko zimo bi peš­čica nedvomno preživela, vsaj tisti, ki bi bili spravljeni na varnem v bunkerjih oziroma bi na območjih z manj sevanja še lahko prišli do hrane. Slednji scenarij je ironično malo verjeten, saj je ravno doktrina 'obojestransko zagotovljenega uničenja' (MAD - Mutual Assured Destruction) na vrhuncu hladne vojne priskrbela krhek mir. Če si mrtev, nisi zmagovalec.
V primeru biološkega napada naša genska raznolikost zagotavlja, da je vsaj nekaj ljudi zagotovo imunih oziroma bi bolezen z več ali manj posledicami preboleli. Če smo lahko vzgojili na antibiotike odporne superbakterije, kdo pravi, da se med nami ne skrivajo superljudje? Treba jim je le priskrbeti okolje, v katerem ne bodo imeli konkurence. Ne morem vam torej obljubiti, da boste preživeli ravno vi, človeštvo kot celota pa se lahko ubrani izumrtja. Magari na Madagaskarju, če tja ne bo vesoljcev.

Zora sodnega dne objavljeno: Joker 249
april 2014