Revija Joker - Zora sodnega dne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora sodnega dne

Ob zvokih Aerosmithov
Če ne bomo podlegli strašni moči lastnega planeta ali, bolj verjetno, lastne neumnosti, ostanejo še zunanji dejavniki. Prvi je trčenje z drugim nebesnim telesom; obstaja stara sumerska napoved o blodečem planetu, ki naj bi vsakih nekaj desettisočletij obiskal naše osončje. Nibiru oziroma planet X naj bi bil odgovoren za asteroidni pas med Zemljo in Marsom, prvi so ga omenjali že babilonski astronomi. Vsaj če verjamemo ameriški gospodinji Nancy Lieder, ki upravlja spletno stran Zetatalk, kjer popisuje svoje pogovore z vesoljci. Gospa je navdih za štorijo pobrala pri sovjetskem psevdoznanstveniku Zahariju Sit­či­nu, ki se je, kot pri nas bolj znani Švicar Erich von Däniken, ukvarjal z idejo, da so bogovi v bistvu Nezemljani. Nibiru je sicer pojem v babilonski astronomiji, a pomeni zgolj najviš­jo točko ekliptike oziroma položaj Sončevega obrata.

V apokaliptični knjigi Dobra znamenja je Terry Pratchett kugo, ki se je skozi leta upehala, zamenjal z novim jezdecem: onesnaženjem. Ne brez raz­loga. Industrijska družba, sploh tista v razvoju, bruha ogromne količine strupenih snovi. Kisli dež uničuje gozdove, odplake zastrupljajo vode in velemesta se dušijo v smogu. Smog je drugače združek besed smoke in fog, torej megla, ki nastane iz dima pri kurjenju fosilnih goriv. Zaradi toplotne inverzije se ta svinjarija zadržuje pri tleh in nas duši.

Je pa dosti resničnejša grožnja trk z manjšim nebesnim telesom, asteroidom ali kometom. Vsako leto nas zadene nešteto vesoljskih kamenčkov. Utrinki oziroma meteorski dež so čudovit pojav, ki zaradi ozračja povzroči minimalno škodo. Upor zračnih molekul je namreč tako močan, da večina meteoritov zgori, še preden bi padla na tla. Drug varovalni mehanizem je morje, ki pokriva sedem desetin naše krogle. Včasih pa vesoljsko kamenje zadene v polno, recimo pred dobrim letom v Rusiji ali pri veliki eksploziji leta 1908 v sibirski Tunguski. Predvidevajo, da je nebesno telo, bodisi komet, bodisi majhen asteroid, merilo med 60 in 200 metri. Eksplozija na približno petih kilometrih nad površino pa je imela moč kakih petnajstih megaton, polovico več od prve ameriške fuzijske eksplozije. Če bi treščil na tla, bi se sprostila trikrat večja sila. Planetarni ubijalec naj bi meril kakih deset do petnajst kilometrov in tak naj bi povzročil izumrtje dinozavrov pred 65 milijoni let. Ostanke kraterja s premerom skoraj dvesto kilometrov so našli na severnem delu polotoka Jukatan v Mehiki.

Splošno sprejeta resnica je, da so dinozavri – 'strašni kuščarji' izumrli zaradi udarca meteorja pred približno 65 milijoni let. Sprva so znanstveniki menili, da zaton reptilov trajal kak milijon let. Zdaj so prepričani, da le nekaj tisoč. V permski katastrofi, zaradi katere so pred dvesto milijoni let dinozavri sploh zavladali, pa naj bi po­ginilo 96 odstotkov vseh morskih bitij in sedem desetin kopenskih vretenčarjev. Življenje si menda ni opomoglo kar deset milijonov let in najebali so ga celo razvpito ne­uničljivi ščurki. Dogodek je hkrati mejnik med geološkim starim in srednjim vekom.

Druga možnost je povečanje sevanja kot posledica supernove v bližini našega osončja oziroma da nas skuri naše lastno Sonce. Le-to se bo čez nekaj milijard let spremenilo v rdečo velikanko. Je namreč tisti tip zvezde, za katerega lahko astronomi precej zanesljivo napovejo, kakšna usoda ga čaka. Ko bo skurilo dovolj vodika, se mu bo masa zmanjšala. Posledično bo gravitacija nižja in obseg se bo razširil za približno 150 milijonov kilometrov. Ravno toliko, da bo Zemlja dobila ognjeni poljub.
Zadnja možnost je seveda invazija nezemljanov. Če­prav je verjetnost tega zaenkrat zanemarljiva, na sez­namu mora biti. In, če mi dovolite špekulacijo, vesoljci najbrž ne bodo miroljubni ambasadorji galaktičnega napredka. Dosti bolj verjetno je, da se bo na našem planetu izkrcala tehnološko naprednejša vrsta, ki jo zanimajo naši resursi, ne nova prijateljstva. Zanje bomo v najboljšem primeru igračke ali delovna živina in v najslabšem golazen, ki jo je treba iztrebiti. Ali celo okusen obrok.

Čeprav nas pred sevanjem Sonca ščiti atmosfera, znanstveniki predvidevajo, da ta ne bi zadostovala, če bi katera od bližnjih zvezd postala supernova. Izračuni predvidevajo, da bi bilo življenje na Zemlji bistveno prizadeto, če bi se kaj takega zgodilo od dvajset do sto svetlobnih let proč. Imamo eno kandidatko, IK Pegaza B, a pravijo, da se bo, še preden se prelevi v supernovo, zaradi širjenja vesolja že umaknila na varno razdaljo.

Zora sodnega dne objavljeno: Joker 249
april 2014