Revija Joker - Zora sodnega dne

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora sodnega dne

Sami se bomo!
Najbolj pestri so antropogeni dejavniki, kajti ljudje smo pri uničevanju neverjetno iznajdljivi. Najprej padejo na pamet atomsko, kemično in biološko orožje. Danes jim rečemo orožja za množično uničevanje. Zanimivo je, da se najbolj bojimo atomskega orožja, ki pa je bilo uporabljeno samo dvakrat. Prizori iz Hirošime in Nagasakija so nam živo ostali v spominu. Vendar kemično po učinku ni nič manj strašno, le da poškoduje samo živa bitja, zgradb pa ne. Na srečo je edino množično rabo kemičnih agentov videla vietnamska vojna, pa še tam je šlo v glavnem za herbicid, zloglasni 'agent orange'. No, najstrašnejše od trojice je biološko orožje. Predvsem zato, ker se bolezni širijo same, kar je razlog, da ga dandanes nihče ne upa uporabiti. Kaj ti pomaga zaščitno cepljenje, če bakterija ali virus mutirata? Laboratorijskim raziskavam in genskemu inženiringu navkljub so živi organizmi preveč nepredvidljivi, da bi jih zanesljivo nadzorovali. Kljub temu imata vsaj obe supersili v 'arhivu' spravljene virulentne seve vraničnega prisada, črnih koz in podobnih mikrobov, ki bi jih bilo moč uporabiti kot orožje. Malokdo pa ob jedrski, biološki in kemični grožnji pomisli na bolj banalni zadevi: globalno segrevanje in prenaseljenost. Rast prebivalstva sicer po­ča­si upada in kmetijstvo je sposobno pridelati vse več hra­ne. Toda črti se bosta nekje v prihodnosti srečali.

Ko se je v petdesetih pričela hladna vojna, je bila jedrska vojna otipljiva realnost. Podobe eksplozije v Hirošimi in posledic sevanja so bile takrat še zelo žive. Bombe, ki so jih razvijali tako Američani kot Rusi, pa so bile sto- do tisočkrat močnejše. Nihče si ni znal predstavljati razdejanja, ki bi ga povzročile. Takoj po vojni so atomski znanstveniki na univerzi v Chicagu uvedli uro sodnega dne. Leta 1953, ko sta velesili sprožili termonuklearni bombi, je kazala dve minuti do polnoči. Od tod znana pesem Iron Maidnov. Najdlje od atomske vojne smo bili leta 1991, ob razpadu Sovjetske zveze – 17 minut. Danes je pet do dvanajstih.

Mednarodni biznis nam je priskrbel tudi ekološke katastrofe. Izlitje nafte iz vrtine v Mehiškem zalivu. Nesre­če supertnakerjev. Smog, ogljikov in žveplov dioksid, ki se valijo iz tovarniških dimnikov. Izlitja kemikalij v reke. Nenazadnje vse pogostejši pogini čebel, ki smo jih zastrupili s pesticidi. Ni čudno, da nekateri vidijo sovražnika v znanosti in industriji, ki se ne ozira na moralne norme, marveč naj bi počela, kar se ji zljubi. Verski skrajneži radi poudarjajo, da se človek ne bi smel igrati Boga. Ob zagonu velikega hadrons­ke­ga trkalnika je dosti ljudi skrbelo, da bo ustvaril miniaturno črno luknjo, ki bi speštala planet. Ob manhattanskem projektu pa so fiziki cvikali, da bo atomska bomba zažgala atmosfero. Aktivirali so jo vseeno.
Nekoč se nam lahko podoben eksperiment ponesreči in posledice bodo uničujoče. Ne gre pozabiti na Skynet. Naše stremljenje za pravo umetno inteligenco lahko ustvari samozavedajoč se stroj, ki bo v človeštvu prepoznal nevarnost lastnemu obstoju. “Master, does this unit have a soul?” Nedolžen stavek, ki je v Mass Effectu sprožil vojno med Quariani in njihovimi roboti Gethi.

Ob razmišljanju o koncu vsega živega na svetu najredkeje pomislimo na ekološke katastrofe. Kljub pretresljivim podobam, ki jih vidimo ob vsakem razlit­ju strupenih kemikalij ali nafte ob vrtinah, jih od industrijske revolucije naprej jemljemo kot nekaj vsakdanjega, kar bo že nekako minilo. Morda nam bo končno dalo misliti drastično upadanje populacije čebel in drugih opra­še­val­cev, ki so v glavnem žrtve pesticidov.

Zora sodnega dne objavljeno: Joker 249
april 2014