Podoba, ki jo dandanes povezujemo s poslednjimi dnevi človeštva na Zemlji, prihaja iz zadnje knjige Nove zaveze, skrivnega razodetja apostola Janeza. Tam po svetu pustošijo štirje jezdeci: kuga, vojna, lakota in smrt. Vendar je ta uničevalski kvartet le delček v mozaiku dogodkov, kajti za njimi pride sedmero nadlog, primerljivih s tistimi, ki so v Mojzesovih časih udarile Egipčane. Po tistem se bo iz podzemlja dvignila Zver, ki bo zavladala ljudem in si nabrala vojsko za veliki spopad med silami nebes ter pekla pri Harmagedonu. Nato pride tisočletje nebeške nadvlade, ki ji bo sledil kratek Satanov upor. Takrat bo Bog oseb­no posegel vmes in rogatca skuril v jezeru ognja. V pos­lednji sodbi se bodo vragu v plamenih pridružili še vsi krivični. Ostale čakata novo nebo in nova zemlja. 
Beseda apokalipsa v stari grščini pomeni razkritje, razodetje. Kak cinik bi brž pristavil, da je omenjeno pisanje nastalo pod vplivom rženih rožičkov, ki med drugim povzročajo močne halucinacije, in nima kaj iskati v Svetem pismu. Vendar niti on ne more oporekati velikanskega vpliva, ki ga je imelo na razvoj evropske civilizacije. Je Janez svoje videnje, zapisano približno sto let po Kristusovem rojstvu, res prejel od Boga? So podobne ideje in zgodbe obstajale že prej?

Oznanjevalcev skorajšnjega uničenja skozi zgodovino ni manjkalo. K sreči jih ljudstvo nikoli ni jemalo preveč resno, saj je bilo preveč zaposleno s tem, kako pre­ži­veti do naslednjega dne. Teh samozvanih prerokov v Evropi zadnje čase ni dosti, z izjemo kakega klošarja na postaji podzemne železnice. Še najbolj znan je Rael (glej prej­šnjemesečno Umo), ki pravi, da nas bodo do leta 2035 pohopsali vesoljci. Onstran Atlantika pa so praktično postali del popkulture. Nekaterim je to dober biznis.