|
Črne luknje vseeno niso povsem črne
Znanstveni kolegi so se na zamisel odzvali z nejevero. Na prvem predavanju leta 1974 so ga malodane izžvižgali. Toda sčasoma so dojeli eleganco razlage in Hawking si je v fizikalni srenji zakoličil status pomembneža. Sprejeli so ga v britansko Kraljevo društvo, enega najbolj prestižnih znanstvenih društev na svetu, in priznanja so začela deževati. A hkrati z rastjo veljave v strokovnih krogih je napredovala bolezen. V sedemdesetih je Stephen postal dokončno prikovan na invalidski voziček, zelo težko je razumljivo govoril. Breme je bilo za ženo vse zahtevnejše, saj je morala skrbeti še za njuna majhna otroka. Možakar se je krčevito branil vsakršne strokovne pomoči, zato so se domislili samosvojega pristopa. Za nepokretnega genija bodo skrbeli podiplomski študentje, ki jim je bil mentor. Don Page in mnogi drugi, ki so Stephena takrat spremljali, so bili tako ne le sodelavci, marveč hkrati njegove 'mame'. Pomagali so mu pri hranjenju, porivali njegov voziček (dokler ni konec sedemdesetih dobil električnega) in predvsem tolmačili njegovo žlobudranje poslušalcem. "Kak teden sem potreboval, da sem začel razumeti, kaj govori," se spominja Page. Takisto so zvečine oni tipkali in urejali njegove zapiske.
|
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Izzivi za male sive celice ![]() Jebiveter ![]() Udarec usode ![]() Rešilna bilka ![]() Črne luknje vseeno niso povsem črne ![]() Največja trma na svetu ![]() Stephen Hawking superstar ![]() Sposojeni čas ![]() Brenkanje na temelje vesolja ![]() Nesojeni nobelovec ![]() sorodni članki
|
|