Udarec usode
Rečeno, storjeno. Leta 1962 je odšel na Cambridge na podiplomski študij kozmologije. To je znanost o kozmosu v največjem merilu, ki se ukvarja z nič manj kot usodo univerzuma. V tem se razlikuje od astrofizike, ki ni tako grandiozna in razlaga posamezne delč­ke vsemirja, na primer gibanje galaksij. In še kanček drugačna od astronomije, ki se tiče opazovanja ter razlage nebesnih teles, s čimer se marsikje prekriva z astrofiziko.
Hawking se je torej že spočetka usmeril v eno najbolj zahtevnih ved, kajti drugje mu je bilo dolgčas. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je ravno potekal živahen dvoboj med dvema razlagama vesolja. Po ideji velikega poka naj bi nastalo z veliko eksplozijo pred milijardami let, po teoriji mirujočega stanja pa naj bi se vesolje sicer širilo, a ni imelo začetka, ker snov v njem vseskozi nastaja. Hawking je imel za doktorsko tezo obilo materiala.

Univerza v Cambridgu je poleg oxfordske druga od najslavnejših britanskih univerz. Zlasti prestižno na njej je mesto prvega profesorja matematike, ki ga je Hawking zasedel leta 1979.

Toda med delom je opazil, da se njegovo telo začenja čudno obnašati. Pri hoji po stopnicah je izgubljal ravnotežje. Na pijači s kolegi mu je iz rok padel kozarec. Višek je bil, ko se je nekega dne zvrnil po šolskem stopnišču, kakor je bil dolg in širok, ter zaradi udarca v glavo za nekaj ur izgubil spomin. Odšel je na kliniko v London, kjer so mu postavili srh vzbujajočo diagnozo: amiotrofična lateralna skleroza ali bolezen gibalnih živcev, znana kot Lou Gherigova bolezen. Pri njej zaradi odmiranja nevronov, ki nadzorujejo motorično mišičje, pride do paralize, odmiranja mišic in naposled smrti, ponavadi zaradi zadušitve. Stephenu so doktorji dali dve do tri leta življenja.