Revija Joker - Dišeče rakove palčke

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Dišeče rakove palčke

Še ena sveta rastlina
Že Kolumb je pisal o domorodcih, ki so iz neke rastline zvijali tulce, jih prižigali in vlekli vase dim. Te razvade so se navlekli tudi nekateri njegovi mornarji. Vendar bi bilo zmotno meniti, da v Evropi kajenja nismo poznali. Že od pamtiveka so preroki in svečeniki na tej strani luže zažigali določene zeli in smole. Malo zaradi prijetnih dišav, še bolj pa zaradi psihotropnih substanc, ki so se skrivale v njih in jim omogočale prerokovanje ali celo množične transe vernikov. Z opijem so se tako zadevali že v kameni dobi, so ga pa zgodnje civilizacije, od Sumercev do Rimljanov, v prvi vrsti uporabljale kot analgetik. V glavnem v tekoči obliki, četudi so ga na Cipru kadili že pred tri tisoč leti. Ta navada je nato počasi zamrla in prvi resni kadilci opija so se spet pojavili šele v 15. stoletju na Kitajskem. Torej približno takrat, ko je tobak pričel svoj zmagoslavni pohod po Evropi.
Za ameriška plemena je bil tobak podobno pomemben kot čokolada. Če je bila slednja hrana za bogove in v prvi vrsti namenjena kraljem, je prvi pomenil možnost komunikacije z njimi. Zato je bil v domeni zdravilcev. Beli človek je hitro spoznal njegovo rekreativno vrednost in ob kolonizaciji so hitro zrasle prve tobačne farme. Le dobrih dvajset let po odkritju Amerike so se na Portugalskem že pojavili prvi tobačni trgovci. Pridelava je bila prva desetletja omejena na Južno Ameriko, a okrog leta 1570 so ga že sadili v Virginiji.
No, njihov tobak je bil sprva zanikrne kakovosti in zoprnega okusa. Šele mnoga leta križanj in različnih tehnik sušenja so 'viržinski' tobak napravila cenjen. Tako zelo, da so zlatorjavi viržinski listi med kolonisti veljali za legalno plačilno sredstvo. V trgovino so bila takisto vključena indijanska plemena, ki so tobak poznala že prej, a so postrani gledala na njega posvetno rabo. Rastlina je bila za njih globoko mistična, od tod znameniti ritual kajenja pipe miru. Vseeno si lahko računal na dober biznis, če si plemenskemu vraču prinesel vrečice rjave omame. Kmetje so pridelovali slastnejšo od divje različice, ki je rasla v naravi.
Iz zahodne Evrope je zdravilna rožica zašla v osmansko cesarstvo, kjer so jo takisto prvi pograbili zdravniki, saj se je že uveljavljala kot rešitev vseh tegob, od glavobolov do hemoroidov. Ena od rab, ki naj bi lajšala prebavne motnje, je celo vključevala vpihovanje tobačnega dima v anus! A tudi Turki so hitro spoznali druge radosti posušenih listkov in pričeli kaditi, no, kot Turki. Kronike pišejo, da so se razvadi predajali celo petletniki, kar je sultana Murata IV. pripravilo do tega, da je kajenje pod grožnjo smrtne kazni prepovedal. Prohibicijo je ukinil šele njegov naslednik. Podobno je angleški kralj Jakob I primerjal dim iz kadilčevih ust z žveplom iz Zlodjevega brezna, smrdljivim in strupenim, a ga je raje grozovito obdavčil. Poteza je kroni prinesla ogromne denarje, saj je povpraševanje kljub kraljevi nejevolji presegalo ponudbo. Leta 1616 so iz kolonije v Britanijo prepeljali le tono tobaka, deset let kasneje je letna prodaja presegla 150 ton, do konca stoletja pa se je ameriška proizvodnja, v katero se je vključil še Maryland, povzpela na petnajst tisoč ton.

Dišeče rakove palčke objavljeno: Joker 244
november 2013