Revija Joker - Garfield, brezdelni oranžni mačkon z Guinnessovim rekordom

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Garfield, brezdelni oranžni mačkon z Guinnessovim rekordom
...
Zavaljen, len, ciničen. Ne, Šerlok tokrat ne opisuje podobe v ogledalu, temveč stripovskega mačka Garfielda, ki je iz 'bolezni' lenoritisa naredil umetnost. Poleg omenjenih lastnosti ju povezuje tudi, da bosta letos oba dopolnila 35 let. Na fešti se bo basalo izključno z lazanjo, umazane miši in neumni psi pa niso vabljeni.

Ljubitelji mačk vam znajo povedati, da so jim te domače živalce všeč zaradi ležerne osebnosti, samostojnosti in cortkanosti, pa še uporabne znajo biti, če se vam v kletnih prostorih ali na podstrešju zaredijo miške. Garfield ni tak. Večino dneva prespi, drugače pa teži lastniku Jonu Arbucklu za naslednji topli obrok, se sadistično znaša nad psičkom Odiejem, dela škodo na sosedovem vrtu ali krade hrano iz hladilnika.
Ta mačja kreatura se je v kratki stripovski obliki prvič javno pojavila junija 1978 (slika zgoraj). Risano zgodbico o Garfieldu je takrat objavilo okoli štirideset časnikov. Danes je oranžni muc pravi težkokategornik - tako po kilogramih kot po priljubljenosti -, saj dnevne stripe ameriškega risarja Jima Davisa objavlja več kot 2500 revij in časopisov. Garfield je zato pristal v Guinnessovi knjigi rekordov pod kategorijo 'strip, objavljen v največ tiskanih publikacijah hkrati'. Bere ga, reci in piši, več kot 250 milijonov ljudi.

UPORNIK PROTI FITNESU
Jim Davis ni nikoli skrival, da Garfielda ni ustvaril v prvi vrsti zato, da bi v imenu umetniške prosvetljenosti skozenj podajal svoje poglede na življenje in svet. Hotel je narediti stripovski lik, ki bi bil všečen vsakomur in s katerim bi lahko zaslužil za ugodno življenje. Kot mulček je namreč moral zgodaj poprijeti za te­žaš­ko delo. Odraščal je na kmetiji v ruralni Indiani, kjer so imeli najmanj petindvajset mačk z nalogo, da po skednjih, poljih in hlevih preganjajo glodalsko zalego. Spomine na mladost v družbi teh živalic je združil z ljubeznijo do angleškega humorja, ki ga je spoznal v skečih Bennyja Hilla in Montyja Pythona.
Njegova domišljija je tako počasi oblikovala Garfielda. V ameriških stripih so bili tedaj glavni pasji junaki, kot sta Snoopy in Marmaduke, v risankah pa so otroci gledali dogo Scooby-Dooja. Zato se je Davis odlo­čil, da bo v središče pozornosti postavil mačkona. Vseeno mu je ob bok dal simpatičnega slinastega psička Odieja, ki ga Garfield neprestano nadleguje.

Tale nasmejani lik v sredini je Jim Davis, ki ga kljub temu, da je avtor najbolj uspešnega stripa na svetu, prepozna redkokdo. Tako mu je čisto všeč, saj gre lahko kamorkoli in mu nihče ne teži.

Živalski lik z mnogimi človeškimi slabostmi se je izkazal za zadetek v črno. Osemdeseta, ko je Garfield postal risani superzvezdnik, so bila obdobje kulta telesa in lepote, površinskosti in kiča, kričečih barv in izstopajočih pričesk. A te stvari lenobnega tigrastega mucka niso prav nič brigale. “Ljudje so Garfielda vzljubili zaradi par vzrokov. V osnovi sem skušal šale zastaviti široko in humor narediti razumljiv vsem. Ve­či­na štosov govori o prehranjevanju in spanju. S tem se lahko res poistoveti vsak. Poleg tega je bil ob začetku izhajanja Garfield vsem všeč, ker je bila takrat obdobje aerobičarke Jane Fonda, ki je vsem govorila, da morajo več telovaditi in manj jesti. Garfield pa vedno pravi 'pojdi, malo zadremaj in pojej krof'. Uprl se je trendu fitnesa in veliko ljudi je to potrebovalo, da se niso počutili krivi, ker so poležavali na kavču,” je Davis naštel vzroke, zaradi katerih je njegov strip dosegel svetovno priljubljenost.

Ko mačke ni doma, miši plešejo? Če je doma Garfield, lahko miške plešejo, kolikor hočejo, saj ga najbolj zanima, kaj je na TV-sporedu.

Garfield, brezdelni oranžni mačkon z Guinnessovim rekordom objavljeno: Joker 244
november 2013