Revija Joker - Mejaška povest

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mejaška povest
...
Kojot, kaktus, bizonja lobanja, ritni žulji, pončo okrog života in skalp še vedno na glavi. Cmokajoč fižol in ocvrto klopotačo LordFebo deli dogodivščine z onkraj meja civiliziranih Združenih držav.

Prah se dviguje spod kopit penastih konj, ki vlečejo poštno kočijo skozi prerijo. Sp­rem­ljajo jo štirje oboroženi najemniki, ki pozorno motrijo okolico. Mudi se jim, kajti opazili so še ne en dan stare sledi indijanskih izvidnikov. Odkar je poglavar Sokolje oko izkopal bojno sekiro, se bledoličnikom tostran reke ni dobro pisalo in opreznost je bila na mestu. A ravno, ko so možje pomislili, da so iz hudega, se je oglasil predirljiv bojni krik, ki je šel skozi ušesa. Izza bližnjih dreves so nadnje s peklenskim tuljenjem navalili orlovski obrazi, prekriti z rdečo barvo. Belci so pogumno streljali na napadalce in marsikaterega poslali v večna loviš­ča, vendar upor ni bil dolgotrajen. Kmalu so na tleh ležala krvava trupla varuhov in kočijaža, rdečekožci pa so z njihovimi lasišči za pasom zmagoslavno poplesavali naokoli.
Nato so poraženci vstali, se z indijanci prijeli za roke in se med ploskanjem publike priklonili. Zaključila se je še ena predstava Buffalo Billovega Wild Westa, največjega cirkusa s konca 19. stoletja.

Mejaška povest objavljeno: Joker 241
avgust 2013