|
![]() ...
Gazirane osvežilne pijače, posebej take z obilico kofeina, so za računalničarje prava žegnana voda. Quattra zanima, kdo se je prvi spomnil v te vodice vtakniti mehurčke in kako je iz tega nastala večmilijardna industrija. Za katero danes trdijo, da nadvse škodi zdravju, in kanijo na šumečo sladkobo uvesti davek. Je res tako nevarna?
Vsi jih poznamo. Naj bodo v značilni steklenici, plastenki ali pločevinki, zvečine pomenijo instantno potešitev žgoče žeje, ki prične popuščati že, ko odstraniš zamašek in slišiš značilni pššššš. Mehurčki ogljikovega dioksida, ki so raztopljeni v vodi in z njo tvorijo šibko ogljikovo kislino, po jeziku in grlu zaigrajo pravo simfonijo, ki je običajna voda ali sok nista sposobna pričarati. Nekdaj je bilo treba za tovrstno izkušnjo poseči po čem močnejšem, alkoholnem, recimo po pivu ali šampanjcu. Ali se odpraviti do izvirov naravne slatine. Tu smo Slovenci v prednosti, saj imamo na majhnem območju vsaj dva z vodo, primerno za pitje. Zato ni čudno, da so radensko že pred sto leti pili na dunajskem dvoru in celo v Vatikanu. Drugod pa so do mehurčkov morali priti na industrijski način. To so storili Angleži že v času, ko je bila Amerika še njihova kolonija. |
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Vse se je pričelo s pivom ![]() Ni pijača, ampak zdravilo! ![]() Naj pijejo oranžado ![]() Vojna kol ![]() Bik brcne močneje ![]() Kaj pa zdravje? ![]() Le pijmo ga ![]() |
|