Vsi jih poznamo. Naj bodo v značilni steklenici, plastenki ali pločevinki, zvečine pomenijo instantno potešitev žgoče žeje, ki prične popuščati že, ko odstraniš zamašek in slišiš značilni pššššš. Mehurčki ogljikovega dioksida, ki so raztopljeni v vodi in z njo tvorijo šibko ogljikovo kislino, po jeziku in grlu zaigrajo pravo simfonijo, ki je običajna voda ali sok nista sposobna pričarati. Nekdaj je bilo treba za tovrstno izkušnjo poseči po čem močnej­šem, alkoholnem, recimo po pivu ali šampanjcu. Ali se odpraviti do izvirov naravne slatine. Tu smo Slovenci v prednosti, saj imamo na majhnem območju vsaj dva z vodo, primerno za pitje. Zato ni čudno, da so radensko že pred sto leti pili na dunajskem dvoru in celo v Vatikanu. Drugod pa so do mehurčkov morali priti na industrijski način. To so storili Angleži že v času, ko je bila Amerika še njihova kolonija.