Revija Joker - Bojevniki somraka bogov

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Bojevniki somraka bogov
...
Okrutni bradači, častilci starih bo­žans­tev, srditi bojevniki, spretni pomorščaki, zvedavi razis­kovalci in prekaljeni trgovci. Vikingi smo vse to in še več, se s svojega drakkarja razburkanim valvom v brk smeji Lorf Feborsson. Ko­maj čaka, da mu neustrašnost prinese mesto ob Thoru, ko se bo ob Ragnaroku spopadel s kačo Jormungand.

Otoček Lindisfarne je nepomembna skala lučaj od severnoangleške obale, pa vendar se je z njim povezan dogodek zapisal globoko v anale srednjeveške Evrope. Nekega jutra leta 793 - kronisti se ne morejo zediniti, ali 8. januarja ali junija - se je tam izkrcalo ladjevje danskih bojevnikov in oplenilo bogato opatijo. Kot da skrunitev svetega hrama ne bi bila dovolj nezaslišana, so poganski roparji kr­vo­ločno po­bili večino neoboroženih menihov. S tem so si Skandinavci v očeh Boga boječih ljudstev čez noč pridobili sloves okrutnih hudičev, ki se ga zlepa niso znebili. V zgodovinopisju se je pričela poldrugo stoletje trajajoča vikinškadoba.

Od Boga spregledan sever
Viking je sodobna in posplošena označba za poganske napadalce s severa, vzeta iz poznejših islandskih sag, kjer je beseda pomenila plenilski pohod. Nordijcem tedaj ni nihče rekel vikingi in prav tako to ni bil enovit, centraliziran narod. Šlo je za nekaj odmaknjenih, nepovezanih in celo sprtih germanskih plemen, ki so živela na obmorskem delu Skandinavskega pol­otoka in na Jutlandu - celinski Danski. Njihova zgodba, ki traja od 8. do 11. stoletja, je slabo dokumentiran in razdrobljen mozaik cele vrste neznanih Haraldov, Erikov in Olafov, ki so se neprestano vojevali, neredko kar med seboj. Sami niso bili nepismeni, toda runski kamni, njihove glavne beležke, so nosili le kratke navedke. Zato večina tistedobnih podatkov izvira iz izkrivljenih, zapretiravanih cerkvenih in muslimanskih zapisov. Kasneje so po ustnem izročilu mnogokaj popisali sami, a vseeno je pol tisočletja veljalo, da so bili vikingi brezbožni in neotesani barbari.
Daljni sever Evrope je bil dolgo časa samostojen, lo­čen kos sveta. Na večino ostalega kontinenta so imeli Rimljani vsaj posreden vpliv: zgradili so ceste, postavili gledališča, uvedli pisavo in pravo ter pozneje razširili krščanstvo, Skandinavija pa se je skozi vso železno dobo razvijala brez tuje pomoči. Medtem ko so drugod pol tisočletja častili Kristusa, so se severnjaki ponosno ravnali po starih germanskih šegah. To je bilo ključno, kajti Thor in Odin nista učila nastavljanja drugega lica neprijatelju, marveč sta nagrajevala junaštvo. Zato jih ni bilo strah umreti v boju, saj so verjeli, da jim bo neustrašnost prinesla nesmrtno spoštovanje in posebno mestu v Valhali, kakor so rek­­li svojemu zagroblju. Eden od povodov za vikinška plenjenja je bilo ravno nasprotovanje nasilnemu pokristjanjevanju, denimo s strani Karla Velikega, ki je na koncu 8. stoletja spreobrnil Sase, danske južne mejake. Drugi razlog pa je bila preprosta težnja po rodovitni zemlji, ki jim je je v domovini primanjkovalo.

Vikinška Anglija 
Morje je bilo pri nordijcih brezšivno vključeno v tisoč­letno kulturo. Pomenilo jim je tako vir hrane kot najbolj praktičen način prevoza, kajti dežela je bila raz­členjena in hribovita. Plovstvo so imeli zategadelj v krvi. Njihove preproste ladje so bile od gredlja do jadrnika (priprave za jadranje proti vetru) konstrukcijski vrhunci in so mogle zaradi simetričnosti pluti ritensko. Za nameček jim je nizek ugrez omogočal plovbo po plitvinah in rekah. Drakkarjem, kakor so zaradi zmajske glave na premcu pravili vikinškim ladjam, v tis­tem času v urnosti in okretnosti ni bilo para.
Frankovska država na jugu je imela utrjena pristanišča, zato so se v prvem valu podali na zahod. V 9. stoletju so redno ropali po obalah današnje Nizozemske, Francije in britanskega otočja. Slednje se jim je sploh dopadlo, saj so naselili Ferske in Šetlandske otoke, ustanovili Dublin in več drugih irskih mest ter leta 886 zavzeli severno Anglijo. Tam so za dobro stoletje vpeljali dansko nadvlado - državo Jorvik z glavnim mestom York. Največji vikinški kralj Knut Veliki je bil zato obenem vladar Danske in Anglije.
Dasi so jih kasneje sosednje kraljevine pregnale, so vikingi uspeli pustiti neizbrisen pečat na tamkajšnjem rodoslovju in jeziku. Dobršen del vsakdanjih angleš­kih glagolov in samostalnikov je skandinavskega izvo­ra, od give, take, sit in eat do egg, bag, fog ter cake. Praviloma so vikinške vse besede na sk-, kakršni sta sky in skin, ter krajevna imena s končnico -by (Whitby ...). A to je bil le prvi del nordijskega vpliva na anglosaške staroselce. Kot uči srednješolska zgodovina, je Otok leta 1066 zavzel Viljem Osvajalec, ta pa je bil Norman in neposreden potomec vikinga Rolfa, ki se je konec 9. stoletja izkrcal v severni Franciji. Za božji mir mu je francoski kralj tedaj daroval koš­ček primorske zemlje, ki se po 'ljudeh s severa' odtihmal imenuje Normandija.

Bojevniki somraka bogov objavljeno: Joker 234
januar 2013