nglija se je ameriškega kolonializma lotila drugače od Portugalske in Španije. Medtem ko sta slednji državi že stoletje delali pogrom nad tamkašnjimi civilizacijami in gospodarsko izkoriščali naravo ter družbo, je prva angleška stalna postojanka James­town zrasla komaj leta 1607, dotlej pa so londons­ki pomorščaki teren le raziskovali in lovili bob­re. Bogatije na severni strani namreč na prvi pogled ni bilo in četudi je bilo kroni v interesu širjenje imperija, so se Angleži čez Lužo odpravili z bolj poštenimi oziroma naselitvenimi nameni. Prva večja kolonija je bila Virginia, v naslednjem stoletju pa je obronke vzhodne obale vzelo za svoje nekaj sto tisoč priseljencev. To niso bili kaznjenci in siromaki, marveč zvečine pošteni ljudje vseh slojev, ki sta tja pregnala bodisi verska zaznamovanost, bodisi slabo otoško vreme. Vsekakor pa želja po razvoju in ureditvi boljšega življenja.
Leta 1707, ko sta se Anglija in Škotska povezali v Veliko Britanijo, je 'združena zastava' plapolala v poldrugem ducatu kolonij. Te so si bile različne po druž­benem in verskem ustroju. Ene so vodili veleposestniki, druge malomeščani, zopet tretje kvekerji, a vsem je bila skupna dovoljšna mera samouprave. Matica je bila namreč do ameriških ozemelj prizanes­ljiva in jim je celo pustila lastno pobiranje davkov. De­mokratična, versko strpna ureditev brez toge lo­čitve med stanovi, brez zgodovinskih bremen in brez dinastij, ki so se po božje nosile je bila za marsikaterega Evropejca obljubljena dežela. Predvsem pa je bil življenjski standard navadnih ljudi znatno boljši do onega na stari celini.
Sredi 18. stoletja je zato tam domovalo že poldrugi milijon Amerikancev. Čeprav je angleška aristokracija celo na najboljše med njimi, kakršen je bil znanstvenik, pisatelj in politik Benjamin Franklin, gledala zviška in jih obravnavala kot podeželane, so bili vsi po vrsti ponosni Britanci. Bogati lastniki plantaž so pošiljali otroke v uk v London, v New Yorku so čitali angleške knjige in časopise ter v Bostonu pili čaj po otoških pravilih.
In tako bi ostalo še nekaj časa, če ne bi prišlo do sosledja ne pretirano nenavadnih dogodkov. Ki jih, mimogrede, ni sprožil nek Connor Kenway.